Poleg naravne simbolike, ki jo najdemo v fizičnih predmetih, uporabljenih pri sedmih zakramentih, Cerkev uporablja tudi različna znamenja, ki izhajajo iz bogastva Svetega pisma.
Ta znamenja naj bi nas spominjala na svetopisemske dogodke, ki našo izkušnjo povezujejo z zgodovino odrešenja.
Znamenja iz Stare in Nove zaveze
Katekizem Katoliške cerkve pojasnjuje, koliko znamenj, ki se jih uporablja pri zakramentih, izvira iz Stare zaveze:
Znamenja zaveze. Izvoljeno ljudstvo prejema od Boga razločilna znamenja in simbole, ki določajo njegovo bogoslužno življenje: to niso več samo obhajanja kozmičnih ciklov in družbene kretnje, temveč znamenja zaveze, simboli velikih Božjih del za njegovo ljudstvo.
Med temi bogoslužnimi znamenji stare zaveze moremo navesti obrezo, maziljenje ter posvetitev kraljev in duhovnikov, polaganje rok, daritve, predvsem pa velikonočno jagnje (pasho). Cerkev vidi v teh znamenjih predpodobe zakramentov nove zaveze.
(KKC 1150)
Bog je pripravljal človeštvo na svoj prihod na svet kot Odrešenik, in ko je prišel, se je večkrat skliceval na dogodke iz Stare zaveze:
Znamenja, ki jih prevzame Kristus. Gospod Jezus pri svojem oznanjevanju pogosto uporablja znamenja iz stvarstva, da daje spoznati skrivnosti Božjega kraljestva. Svoja ozdravljanja in svoje oznanjevanje poudarja in dopolnjuje s snovnimi znamenji ali simboličnimi kretnjami. Dejstvom in znamenjem iz stare zaveze daje nov smisel, predvsem izhodu iz Egipta in veliki noči (pashi), kajti on sam je smisel vseh teh znamenj.
(KKC 1151)
Nazadnje zakramenti uporabljajo še "zakramentalna znamenja", ki povezujejo človeško izkušnjo z znamenji zaveze:
Zakramentalna znamenja. Od binkošti naprej je Sveti Duh tisti, ki po zakramentalnih znamenjih svoje Cerkve uresničuje posvečenje. Zakramenti Cerkve ne odpravljajo, temveč očiščujejo in privzemajo vse bogastvo znamenj in simbolov vesoljstva in družbenega življenja. Poleg tega so izpolnitev predpodob in podob stare zaveze, naznačujejo in uresničujejo odrešenje, ki ga je izvršil Kristus, ter so predpodoba in predujem nebeške slave.
(KKC 1152)
Obhajanje sedmih zakramentov je bogato srečanje z Bogom, ki nagovarja našo človeškost in nam kaže na skrite duhovne resničnosti v vsakem izmed njih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
