Nasveti sv. Gregorja Velikega za poročene pare

Gregor Veliki je postal sveti oče leta 590 in ostal papež do smrti leta 604. Izhajal je iz rimske plemiške družine in bil izbran za voditelja Cerkve v času, ko je stari rimski red razpadal. Vlada je bila neučinkovita, Cerkev pa je postajala družbeno lepilo, ki je mesto Rim držalo skupaj. Papež ni bil le duhovni vodja Cerkve, ampak je postal tudi najvplivnejši civilni vodja mesta, zato je imel polne roke dela z upravnimi nalogami. Hkrati se je lotil še zahtevnega programa reform v Cerkvi.

Sv. Gregor se je bil pripravljen lotiti tako težkega podviga, ker je resnično ljubil Božje ljudstvo in ga je želel videti srečnega. Kot del svojega reformnega programa je napisal knjigo z naslovom Pastoralna pravila, v kateri duhovnike uči, kako bolje svetovati tistim, ki so k njim prišli s težavami. V vlogi moralnih svetovalcev je za duhovnike še posebej koristno, da razumejo posameznike, ki so v različnih življenjskih obdobjih. Vsi namreč ne potrebujejo enakih nasvetov; kar je za eno osebo lahko koristno, je za drugo lahko škodljivo.

Gregorjeva Pastoralna pravila ponujajo duhovnikom nasvete, kako naj bodo občutljivi na te razlike. V enem od poglavij razlikuje potrebe samskih in poročenih. V nadaljevanju predstavi nekaj osnovnih nasvetov za poročene. Ti nasveti so zelo pomembni tudi danes.

Sv. Gregor piše: "Tiste, ki so vezani v zakonu, je treba opomniti, da se, ko skrbita za dobro drug drugega, oba trudita, da bi ugajala svojemu zakoncu in ne bi razžalostila svojega Stvarnika."

Zakon je predvsem odnos, v katerem moški in ženska postaneta eno telo, da bi drug drugemu pomagala priti v nebesa. Posebna pot do svetosti za poročene ljudi je, kako z leti širimo svojo ljubezen. To zakonci dosežemo s poglabljanjem svoje zvestobe in pozornosti drug do drugega in, če je Božja volja, z rojstvom otrok, s katerimi lahko vedno bolj delimo svojo ljubezen. Seveda se dva poročita, ker si želita ugajati drug drugemu in povečevati svojo ljubezen. Ta naravna želja po ljubezni je dobra, zato jo je treba spodbujati.

Vendar bodite pozorni, opozarja sv. Gregor, da odnos vključuje Boga in se ne sprevrže v uživanje v slabih navadah drugega. Škoda bi bilo, da bi eden od zakoncev s svojimi sebičnimi željami drugega potegnil navzdol. Prepričan sem, da obstaja veliko majhnih načinov, na katere zakonci popuščamo drug drugemu, namesto da bi se krepili.

Na nek način je to smiselno, saj si poročeni pari želimo zmanjšati konflikte in biti spoštljivi, toda koliko bolj harmoničen bi bil odnos, če bi se oba partnerja zavezala, da bosta drug drugega vodila bližje Bogu! In nasprotno, kako škoda bi bilo, da bi eden od zakoncev zaradi ohranjanja miru v družini povzročil, da bi drugi utišal svojo vest. Zakonca si lahko najbolj pomagata tako, da drug drugega spodbujata v veri. Tako ljubezen uspeva in raste.

V idealnem primeru bo zakon "upal na stvari, ki so od Boga, kot sad konca svoje poti". Nasprotno pa se bo zakon izogibal temu, da bi se posvetil "izključno temu, s čimer se ukvarja zdaj".

Z drugimi besedami, zakon je namenjen tako našemu zdajšnjemu zadovoljstvu kot večni sreči. Ne vem, kako so se pari obnašali v Gregorjevem času, vem pa, da se v našem zlahka popolnoma zatopimo v vsakdanje skrbi in dejavnosti. Treba je plačati račune, vzgajati otroke, načrtovati športne treninge, pomiti posodo in poskrbeti za urejenost hiše. Cele dneve lahko preživimo osredotočeni le na praktične skrbi. Ko imava z ženo trenutek miru, se lahko pogovoriva o stvareh, ki jih je treba urediti v gospodinjstvu, ali o današnjih dogodkih.

To so dovolj prijetni pogovori, v katerih lahko uživamo, in ne mislim, da bi morali poročeni pari pozabiti na plačevanje hipoteke, pustiti otroke na nogometnem treningu in ves dan preživeti v cerkvi. Bolj se mi zdi, da je treba skrbno varovati čas, ki ga imamo za skupno bogoslužje in molitev; to je vedno prednostna naloga. Ko se lotevamo vsakodnevnih opravil, ne pozabimo, da smo namenjeni v nebesa in da ima vse višji namen, tudi naš zakon. Enostavno ne smemo pozabiti na pravi razlog našega obstoja, to je, da bi spoznali Boga in ga večno ljubili.

"Svetujmo jim, naj se ne obremenjujejo toliko s tem, kaj morajo prenašati zaradi svojega zakonca, ampak naj pomislijo, kaj mora njihov zakonec prenašati zaradi njih."

Ta nasvet je praktično pravilo, ki bi, če bi ga izvajali v praksi, naredilo naše zakone veliko srečnejše. Ko se odnos znajde v težavah, je zelo lahko kriviti drugo osebo. Prav tako je preprosto izpostaviti, kaj je z zakoncem narobe, in razložiti, kako je napako mogoče popraviti. Veliko težje pa je videti napake pri sebi in se spremeniti. Deloma je tako, ker še vedno nosimo občutek nepravičnosti: ni pošteno, da se jaz trudim, da je kuhinja čista, ona pa ne, ni pošteno, da telovadim in se spravljam v dobro formo, on pa je na kavču, ni pošteno, da moram biti odgovoren in varčevati za najino pokojnino, ona pa zapravlja …

Ugotovil sem naslednje: če postanem boljša različica sebe, je moja žena srečnejša in posledično zlahka postane boljša različica sebe. Ali če opišem veliko pogostejši scenarij: ko je ona milostljiva in velikodušna do mene, želim biti tudi jaz milostljiv in velikodušen do nje. Ni se ji treba pritoževati ali zahtevati, da bi me prepričala, naj bom boljši. Pokaže mi boljši način. Tako nama skupaj dobro uspeva.

S temi preprostimi nasveti je sv. Gregor Veliki pokazal, kako je lahko vsak zakon srečnejši, in, kar je še pomembneje, kako lahko postane vir tolažbe in spodbude na poti v prihodnje življenje.