Zakaj bi hodili v tujino, ko pa imamo tudi na slovenski obali ogromno lepih kotičkov? Do enega izmed njih vodi pot, ki se od strunjanskega križa spusti navzdol do Mesečevega zaliva. Na poti nazaj se ustavite še v cerkvi Marijinega prikazanja, ki je povezana z zanimivo legendo
V 13. stoletju zasledimo med zgodovinskimi viri prvič zapisano krajevno ime Strugnano, ki izhaja iz latinske besede Stronnianum. Ker je bil takrat pogost običaj poimenovanja območij po lastnikih velikih posestev, je verjetno, da je bila ta posest v lasti osebe po imenu Stronij. Končno pa je bil tako iz latinskega imena izpeljan še slovenski Strunjan.
Kraj je skozi stoletja živel v soodvisnosti s sosednjim Piranom. Vendar pa je imel Strunjan odlične klimatske pogoje za solinarstvo ter rodovitno zemljo za pridelovanje poljščin, sadja, oljk in trte, kar je omogočilo njegovo gospodarsko rast.
Krajinski park Strunjan
Prelomna sprememba v razvoju Strunjana je bilo zavarovanje območja kot Krajinskega parka Strunjan. Strunjanski polotok skriva mnoge zaklade naravne in kulturne dediščine. Čisto okolje, čudoviti razgledi ter pestrost živalskega in rastlinskega sveta ponujajo veliko možnosti za uživanje v naravi.
Pot do križa
Pot do znamenitega strunjanskega križa je enostavna in dobro označena. Začne se pri Zdravilišču Strunjan. Po rahlem vzponu boste že kmalu uzrli čudovit razgled na morje in bližnji Piran. Po dobrih 15 minutah hoje, ves čas ob lepem razgledu in med oljčnimi nasadi, prispete do strunjanskega križa.
Tam vas bo pričakal neverjeten razgled. Ob jasnem vremenu se razprostira razgled čez celoten Tržaški zaliv. Če od križa nadaljujte pot dalje naprej, boste kmalu zagledali potko, ki vodi navzdol, do Mesečevega zaliva. Ta pot je malo bolj strma, zato zahteva nekaj več previdnosti.
Strunjanski križ
Na robu klifa, nad zalivom, se že od leta 1600 dviga mogočen kamnit križ, za mornarje opozorilo o bližini kopnega in znamenje, kje stoji cerkev Marijinega prikazanja. Včasih so ladje, ko so plule mimo križa, imele navado zatrobiti Mariji v pozdrav, mornarji pa so se pokrižali in prosili za srečno vrnitev. Prav na mestu, kjer stoji križ, naj bi se nekega davnega leta zgodil čudež.
Divjal je strašen vihar in ladje na morju bi najverjetneje potonile, če se nad Mesečevim zalivom ne bi prikazala Marija. Morje se je umirilo, vihar ponehal in mornarji so bili rešeni. Še danes krožijo zgodbe o stopinjah in solzah, vtisnjenih v skalo, kjer je Marija jokala, da bi rešila mornarje.
Cerkev Marijinega prikazanja
Ko se spustimo od strunjanskega križa v naselje, prispemo do mogočne cerkve. Sprva naj bi bilo v Strunjanu več cerkva: večja cerkev Sv. Device Marije ter cerkvice Sv. Krištofa, Sv. Duha in Sv. Basa. O manjših danes obstajajo samo pisni dokazi, cerkev, posvečena Materi Božji, pa še vedno kraljuje na vrhu hriba kot najbolj priljubljeno romarsko središče na tem obalnem področju. Prvotna cerkev je na tem mestu stala že okoli leta 1200.
Čudežni dogodek
Legenda pripoveduje, da se je leta 1512 pri vratih stare porušene cerkvice čuvajema vinogradov prikazala Marija. Po tem dogodku so svetišče v naslednjih desetletjih obnovili in povečali ter preimenovali v Cerkev Marijinega prikazanja. Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar. Na stenah cerkve pa visi še deset velikih platen s prizori iz Marijinega življenja, od rojstva do poveličanja, ki so nastale v 17. stoletju.
