Slovansko narečje, iz katerega se je razvil slovenski jezik, se je nekdaj govorilo na območju celotnih vzhodnih Alp ter na območju Podonavja prehajalo v narečje, iz katerega se je razvila češčinaGovorci jezika, iz katerega se je pozneje razvila slovenščina, so se iz prostranih nižavij severno in vzhodno od Karpatov najprej preselili v Panonsko nižino, najverjetneje že v začetku šestega stoletja.
Slovanski predniki Slovencev
Iz panonskih ravnic so se slovanski predniki Slovencev v poznejših desetletjih razširili v vzhodne Alpe, kjer so v sedmem stoletju ustanovili prvo slovansko državo Karantanijo, v osmem stoletju pa postali prvi Slovani, ki so sprejeli krščanstvo.
V času naseljevanja vzhodnih Alp so slovanski predniki Slovencev govorili praslovanski jezik. Ta se je v poznejših stoletjih zaradi različnih ozemeljsko omejenih jezikovnih inovacij razdrobil na različne slovanske jezike.
Arhaična severozahodna slovenska narečja
Za slovenski jezikovni prostor je značilno, da so severozahodna narečja bolj arhaična od jugovzhodnih. Severozahodna narečja so tako dalj časa ohranila praslovanske nosne samoglasnike (zdaj jih poznata bolj ali manj samo poljščina in kašubščina, delno bolgarščina in makedonščina).
Ziljsko narečje pozna tako imenovane razpadle nosnike (sreča je srenča, zaprežem je zaprenžem, doseči dosenči …), podjunsko narečje pa je praslovanske nosne samoglasnike ohranilo vse do danes.
V koroških in primorskih narečjih se je dalj časa ohranil praslovanski soglasniški sklop *dl. Tako so na primer krilo, kadilo ali šilo v koroškem ziljskem narečju reče kridlo, kadidlo in šidlo.
Slovenci in Zahodni Slovani
Prav ta arhaizem, ohranitev soglasniških sklopov *dl in *tl, je dal vtis, da so severozahodna slovenska narečja bolj tesno povezana z zahodnoslovanskimi narečji, in tako utrl pot tezi o zahodnoslovanski naselitvi dela slovenskega narodnega ozemlja.
Dejstvo pa je, da slovenski jezik ni sodeloval v zgodnjih zahodnoslovanskih inovacijah, ki so verjetno potekala med letoma 600 in 800. Te starodavne zahodnoslovanske inovacije so povezane s tako imenovano praslovansko palatalizacijo mehkonebnikov in s poenostavitvijo soglasniških sklopov *tj in *dj.
Tako je za zahodnoslovanske jezike značilno, da ni prišlo do palatalizacije glasu *k in *g v c in z v besedah, kot sta zvezda ali cvet (na primer poljsko gwiazda in kwiat ali češko hvězda in květina). Poleg tega je v zahodnoslovanskih jezikih prišlo pri palatalizaciji glasu *h do sovpada glasov s in š, zaradi česar je na primer v češčini vsi všichni, v poljščini pa wszyscy.
Kvetje v jeseni in rdeča gvezda
Če bi slovenski jezik pripadal zahodnoslovanski skupini, bi Ivan Tavčar tako napisal Kvetje v jeseni, Svetlana Makarovič pa bi dvigala prah s koncertom Nosil bom rdečo gvezdo. Namesto vseved bi Slovenci rekli vševed, namesto vsi ljudje pa vši ljudje.
Zahodnoslovanski jeziki so poleg tega poenostavili praslovanske soglasniške sklope *tj in *dj kot c in dz ali z, slovenščina pa kot č in j. Zato Slovenci rečemo noč in sveča ter rojen, Poljaki pa na primer noc in świeca ter urodzony.
Eden redkih znakov, ki morda nakazuje, da je slovenščina bila delno udeležena pri zgoraj predstavljeni zahodnoslovanski inovaciji, je slovenska beseda nocoj. Bolj razumljivo bi namreč bilo, da bi rekli nočoj. O tem, ali nocoj izvira iz oblike noc, še vedno potekajo razprave med jezikoslovci.
Slovensko-zahodnoslovanske inovacije
Vsekakor pa je – verjetno po propadu Obrske države v Panonski nižini okoli leta 800 – prišlo do jezikovnih inovacij, ki slovenski jezik povezujejo z zahodnoslovanskimi jeziki.
Ena takšnih inovacij je krčenje sklopa -oja v a v besedah, kot sta bojati in stojati. Slovenci tako v zahodnoslovanskem slogu rečemo bati se in stati. Podobno se je iz beseda gospoja razvila beseda gospa.
Nekaj vmes med slovenščino in češčino
Članek se v naslovu sprašuje, ali se je slovenski jezik nekdaj govorilo vse do češke prestolnice Prage. Odgovor je ne, hkrati pa je veliko znakov, ki kažejo, da se je nekoč na območju danes avstrijskega Podonavja ter današnje južne in zahodne Češke govorilo jezik, ki je bil nekaj vmes med slovenščino in češčino.
Za južna in zahodna češka narečja na primer jezikoslovca Zbyněk Holub in Marc L. Greenberg ugotavljata, da imajo podobno naglaševanje kot slovensko ziljsko narečje. Tudi jezikoslovec Georg Holzer trdi, da so Slovani, ki so živeli v današnji Spodnji Avstriji v dolini reke Erlauf, govorili slovansko narečje, ki je bilo prehodno narečje med slovenščino in češčino.
