Spolnost se vsakega izmed nas dotika na zelo naraven in prvinski način, hkrati pa gre za nekaj izjemno kompleksnega in globokega. Je del odnosa med zakoncema, prav zato pa je tudi ranljiva, komplicirana in potrebuje veliko nege in prizadevanja, da lepo "uspeva". Imago terapevtka Špela Tušek je z nami delila nekaj iskrenih uvidov, nasvetov in priporočil, ki nam lahko odprejo marsikateri nov pogled na našo zakonsko spolnost.
Katere so najpogostejše težave, s katerimi se soočata zakonca na področju spolnosti?
Prav gotovo je težava, ki najpogosteje pesti pare, pomanjkanje spolnosti. Govorimo o premajhni želji na eni ali drugi strani. En od partnerjev jo pogreša, drugi se ji malo izogiba, nima časa, se je malo boji itd. Ni pa tako, da so vedno moški tisti, ki si želijo več spolnosti, ženske pa niso za; tudi obratne situacije so kar pogoste. Tako moški kot ženske imajo zadrege, se včasih izogibajo ali pa se težko sprostijo.
Pogosto se za temi težavami skrivajo globlje zgodbe. Spolnost ni nikoli samo spolnost. Težave v spolnosti samo kažejo na globlje zgodbe in dinamike. Spolnost, strast, poželenje – to je lakmusov papir, na katerem se kaže dinamika med dvema. Seveda pa tukaj ne govorimo o primerih, ko bolezen preprečuje ali otežuje spolnost, tam je seveda drugače.
Kakšna je osrečujoča spolnost?
Osrečujoča spolnost je taka, da oba osrečuje, izpolnjuje in daje živost odnosu. Kako pa točno to je, je seveda odvisno od posameznega para. Navadno gre za stalno iskanje pravega ravnovesja. Ugotavljam, da sta dinamika v spolnosti para in njuna dinamika odnosa sicer zelo povezani, vendar ne vedno usklajeni. Zadovoljstvo na enem področju ne narekuje nujno zadovoljstva tudi na drugem.
Kaj imam pri tem v mislih? Za dober odnos potrebujemo varnost, stabilnost, povezanost. Za osrečujočo spolnost pa potrebujemo tudi nepredvidljivosti, tveganje, spontanost. Včasih je tako, da strast in varnost ne gresta skupaj. Zato je za osrečujočo spolnost in hkrati dober odnos potrebno stalno iskanje nekega pravega ravnovesja.
Varnost daje zaupanje, k temu seveda stremimo v partnerskem odnosu. Lahko pa – ni nujno, je pa možno – varnost in rutina tudi ubijata živost, ki jo na področju spolnosti nujno potrebujemo. Včasih vzporejam spolnost s plesom tanga. Se približava, se oddaljiva, se celo odrineva in se spet približava …
Strast ima primesi nevarnosti, negotovosti. Tako je. Narediti moramo okolje, ki je tako varno, da sva lahko znotraj njega tudi nevarna (če nama to paše). Je pa varen in zaupljiv odnos temelj, da se lahko tudi to greva. V nasprotnem primeru smo hitro v situaciji, ko gre samo za potešitev in zadovoljevanja potreb.
Kako se gradi zaupanje, da sta se sploh pripravljena predati drug drugemu?
Kakršnokoli pogovarjanje o spolnosti ni vedno edina rešitev. Poznam zelo veliko parov, ki se ogromno pogovarjajo, pa nimajo neke strašno osrečujoče spolnosti. Razloga sta dva.
Prvi razlog: pogovor ni dovolj. Še posebej v spolnosti je pomemben tudi prevod na naslednji nivo – telo. Tudi telesna govorica, dotiki, zapeljevanje, imajo v spolnosti zelo velik pomen. Če smo samo v glavi ali pa ostajamo na ravni teorije, racionalnosti in kognitivnega razumevanja, to ni dovolj. Lahko celo slabi strast in privlačnost.
Dva lahko stvari na načelni ravni zelo dobro razumeta in veliko vesta, vendar imata težave pri prevajanju tega v prakso. Med rjuhami glava ni tista najpomembnejša. Predajamo se s celim telesom. Takrat je glava pogosto v napoto. Lahko se zgodi, da se dva zelo razumeta (ali ne), ne znata pa se predati drug drugemu.
Drugi razlog: tudi pogovarjati se je treba znati. Lahko se pogovarjamo površinsko ali zelo teoretično. Lahko se pogovarjamo na način, ki vzpostavlja globoko povezanost. Midva z možem, ki tudi na svojih delavnicah uporabljava načela imago terapije, poudarjava, da je najboljši dialog za pogovor o spolnosti prav imago dialog. Zame je izkušnja imago dialoga predvsem vzpostavljanje globoke intime – v pogovoru se drug drugega dotikava na najgloblji možni način.
Tema dialoga je lahko povezana tudi konkretno s spolnostjo, t. i. sex talk. Pogovarjati se je potrebno o spolnosti na pravi način. Njegov cilj je namreč ta, da med nama naredi varen prostor, ne da bi se kdo bal ali da bi čutil, da se mora umakniti. Pogovarjati se o temah, ki so tudi težke, ranljive ali sramežljive. In na temo spolnosti je vedno veliko neizgovorjenega.
Treba pa se je zavedati, da med rjuhe nikoli ne gremo nagi. S seboj privlečemo svoje ranjenosti, negotovosti, zadržke, nezadovoljene potrebe, obrambe, … Treba je kar nekaj zavestnega dela, da sem lahko v postelji to, kar res sem. Mora biti varno in mora biti živo.
Poleg pogovora je način, kako naredimo varno okolje za živahno spolnost, tudi ta, da se odpovem stalnemu kritiziranju. Kako naj bom sproščen/a v spolnosti, če me pa stalno nekaj kritiziraš tekom dneva? Če imam vseskozi občutek, da nisem dovolj in da sem neuspešen/a? Pomembno je tudi, da se drugemu stalno razkrivamo, odkrivamo svoje sveže in nove vidike in dimenzije. Če sva se drug drugemu sposobna stalno čuditi (in zraven tudi sebi), sva s tem drug drugemu tudi stalno zapeljiva.
Kaj, če enemu od partnerjev ni do spolnosti?
Če nekomu ni do spolnosti, je zadaj vedno nekaj, kar je treba vzeti resno. Tudi če je izgovarjanje na glavobol ali druge vrste izmikanje. Za tem je v resnici vedno neka realna stiska … ali pa igra, ki nakazuje neko težavo vzpostavljanja pristne intimnosti. Seveda pa je tako, da s ščitenjem in izmikanjem prizadenem drugega.
Sebe ščitim, drugega prizadenem. Recimo, da je ženska že velikokrat zavrnila moževo pobudo za spolni odnos. Za to ima neke svoje razloge. Ona je prizadeta, njega pa so njene zavrnitve tudi prizadele. Morda bo še kaj poskušal, morda bo odnehal. Prepogosto se zgodi, da se tako začne odmikanje, ki se samo še poglablja.
Moja izkušnja? Najboljša rešitev je spoštljivo naslavljanje teme z imago dialogom. Na to stavim. Morda je najbolje, da kar načnemo to temo: "Večkrat sem se ti že poskušal/a približati, pa ti zadnje tedne ni bilo do spolnosti. Zanima me, kaj se dogaja. Rad/a bi razumel/a." Treba je videti, da je zadaj neka realna težava.
Zato se je treba naučiti pravilno pogovarjati. Moja izkušnja je, da se pari pogosto ne znajo pravilno pogovarjati. To se pokaže, ko se pojavijo občutljive ali težke teme. Tudi spolnost je med njimi. Morda se gredo nek vzporedni monolog, kjer počakata drug drugega, da konča. Vendar to ni pravi dialog. To je le vzporedni dialog, ki ne ustvarja povezanosti, ampak gre samo za izmenjavo mnenj in prepričevanje drug drugega. Ko pa smo krhki in ranljivi, potegnemo na plano cel arzenal obrambnih drž, ki nas oddaljujejo in ne povezujejo.
Na kakšen način (če sploh) tehnologija vpliva na našo spolnost? Si zakonci težje vzamemo čas za spolnost, če do poznih ur visimo na telefonih, računalniku ipd.?
Preprosto. Ko smo na ekranu, od glave navzdol ne čutimo ničesar. In to se dogaja še 45 minut po koncu "skrolanja" po telefonu. Če smo na računalniku ali telefonu zaradi dela, potem smo tako ali tako z glavo čisto nekje drugje. Nekateri celo zaspijo s pomočjo telefonske aplikacije. V stiku z mirnim glasim, ki ni glas žene ali moža.
Pa ne samo telefoni, tudi televizija, nadaljevanke na Netflixu itd., nas utrudijo. Smo "priklopljeni", a ne drug na drugega. Spolnost pa se dogaja na ravni dotikov. Tudi mi smo v resnici "na dotik". Ali pa če imava vsak večer prijatelje na obisku.
V prostor najinega odnosa se hitro kaj vrine: otroci, hobiji, delo, prijatelji, … potrebna je zdrava mera. Kdaj je nekaj dobro za najin odnos in kdaj naju oddaljuje?
Pomembno je, da ustvarjamo prostor za poželenje. Ko smo bili zaljubljeni, se je vse spontano dogajalo. Sčasoma spontanost izgine in treba je ustvarjati prostor za poželenje. Z dotiki, pogovori, načrtno, včasih iti prek sebe. Možje, kdaj ste ženo nazadnje vzeli v naročje in jo crkljali? Žene, kdaj ste nazadnje bile malo nagajive in zapeljive?
Hitro pridejo pomisleki: "Kako? To pa ne, koliko sem pa stara? Pa preveč kilogramov imam, ne 'zgleda'!" Zadnjič sem slišala v pogovoru med prijateljicami: "O seksu se pa že ne bom pogovarjala s svojim možem!" Najraje bi zavpila: "Ja s kom pa potem, če ne z njim?!"
Pomembni se mi zdijo tudi obredi. Ne toliko v smislu, da umestiva na koledar, kdaj se bova naslednjič imela rada. Bolj mislim na konstantno ustvarjanje terena za poželjivost. Da si znava povedati: "Kaj te na meni vzburja? Kaj pa mene vzburi?" Odkrivanje drug drugega in potem dajanje daril. Lepo je, če imava neke svoje besede, ki so nama pomembne in dražljive. Pomembno je, da poznava jezik spolnosti drug drugega in da si ljubezen izkazujeva tako, da drug drugemu dajeva darila. Mogoče mi vedno ne paše, ampak ti dam "darilo". Ker te imam rad/a.
Kako vzdrževati (vsaj približno) redno in obojestransko zadovoljujočo spolnost v vsej hektiki današnjega časa?
Pogovor in stalno odkrivanje drug drugega. Spoštovanje drug drugega in odpoved kritiziranju. Odločitev za vsakodnevne nežnosti. Obenem tudi potrpežljivost in puščanje prostora ter skrbnost do ranljivosti in strahov drug drugega. Nagajivost in drznost. Vklopiti je treba logiko: kaj v tem trenutku potrebuje najin odnos? Odmik ali povezavo? Pogovor ali dotik? Intimo ali prostor in čas?
Pozor: Kaj potrebuje najin odnos? In ne: kaj potrebujem jaz? Moja izkušnja je, da če raziskujeva, kaj potrebuje najin odnos, prav gotovo oba dobiva tudi tisto, kar potrebujeva zase.
Ker v odnosu smo ustvarjeni, v odnosu smo ranjeni in v odnosu se zdravimo. Včasih najin odnos potrebuje, da sva več skupaj. Včasih pa potrebuje, da sva tudi malo narazen in potem komaj čakava, da sva spet skupaj. Seveda pa je treba zaznati, kdaj biti narazen v resnici pomeni beg, biti stalno skupaj pa preplavljanje.
Kako otroci vplivajo na zakonsko spolnost?
Otroci seveda poberejo kar nekaj energije. Pogosto se leta, ko imamo majhne otroke, prekrivajo tudi z obdobjem, ko je naporno na več področjih: služba, hiša, materialna stiska. Energije je omejeno in navadno dajemo prednost vsem naštetim stvarem, odnos pa lahko malo počaka. Družinsko življenje nudi občutek izpolnitve in varnost.
To sva si vendar želela. In to je dobro. Seveda pa je na preizkušnji tisti drugi del: drznost, negotovost, strast. Morda sva take sorte, da znava izkoristiti kakšno urico ali pa si znava izboriti kakšen odmik samo za naju. Včasih je to res težko.
So pa lahko majhni otroci tudi beg iz odnosa. Prikladen izgovor. Recimo, da se kar naprej dogaja, da pri otrocih zaspiva, medtem ko jim bereva pravljico za lahko noč. Pravim takole: če začutimo vzdušje, da je partner že čez dan malo "za stvar", se da tudi večerno pravljico malo skrajšati. Marsikaj se da, če se hoče.
Kaj pa spolnost v zrelih letih in poznejšem življenjskem obdobju?
Jaz spolnosti sploh ne razumem samo v najožjem pomenu besede. Spolnost, erotika in strast je dotik, pogled, so besede, je vzdušje, je intimen pogovor. Prav vse je lahko prisotno tudi v zrelejših letih. Marsičesa je lahko manj, marsičesa je lahko več. Poznam starejše pare, ki imajo tudi v poznejših letih med sabo dober in strasten odnos.
Tudi ljudje s kroničnimi boleznimi ali mehanskimi ovirami imajo lahko kvalitetno spolno življenje. Seveda se je treba prilagoditi, spremeniti načine, ampak poželenje in strast ne poznata ovir.
