Potem ko sta zakonca Ana in Rajko Špehar Vrtin 14. julija iz rok ljubljanskega pomožnega škofa Franca Šuštarja prejela misijonski križ, se sedaj kot laična misijonarja odpravljata v Južno Ameriko. Z njima smo se tik pred odhodom pogovarjali na Kureščku, kjer sta preživljala zadnje mesece in se pripravljala na vznemirljivo doživetje.
Belokranjca sta po poroki leta 2016 skupaj začela dejavno krščansko življenje. Rajko je ob delu končal strojno fakulteto, Ana pa pedagogiko Montessori. "Udobno" življenje v Sloveniji bosta za leto dni zamenjala za nepredvidljivo izkušnjo v Braziliji. Česa se veselita, česa ju je strah? Kako poteka učenje "portugalske brazilščine" in ali ju po vrnitvi v Sloveniji še čaka služba? Vse to in še več v pogovoru z odkritosrčnima zakoncema Špehar Vrtin.
Ana in Rajko, zakaj sta se odločila, da gresta v misijon, kaj vaju je pritegnilo v to?
Rajko: Ta odločitev je dozorela že pred nekaj časa. Razmišljala sva, na kakšen način bi se Bogu zahvalila in oddolžila za vse, kar prejemava, za najin zakon, za dokončan študij ob delu in vse Božje milosti, Marijine dotike ter ozdravljenja.
Ana: Seme je bilo verjetno vrženo v Župniji Črnomelj, kjer sem bila na duhovnih vajah in smo imeli priprave na zakrament svete birme. Takrat je bil kaplan v naši župniji Janez Mesec, ki je sedaj misijonar na Madagaskarju.
Nato pa sva v Olimju na duhovnih vajah spoznala Ernesta Benka, ki je z navdušenjem pripovedoval o svoji misijonarski izkušnji.
Intervju, ki ga prebirate, je bil najprej objavljen na druzina.si.
Nato sva se še pogosto ob različnih priložnostih srečevala z misijonarstvom in se začela poigravati z zamislijo, da bi morda tudi midva kdaj na ta način služila Bogu.
Izjemno naju je navdušil tudi misijonar Rok Gajšek, s katerim smo skupaj romali v Medžugorje. Prav tako je sorodnik škof Janez Vrtin (posvečen l. 1879) iz Doblič deloval v Ameriki.
Zakaj sta izbrala Brazilijo?
Ana: Želela sva na območje, kjer bi bilo potrebnega čim manj cepljenja. Lani je šla ena skupina prostovoljcev v Brazilijo, zato sva na Misijonskem središču Sloveniji prosila, da kar oni vprašajo, ker so že bili tam, ali obstaja možnost, da bi tudi midva, ki sva že bila nekaj časa vključena v skupino Sled, v prihodnje prišla v Brazilijo. Nato sva molila in razločevala.
Rajko: Lani sva bila s salezijanci in salezijankami (sestre Hčera Marije Pomočnice) na svetovnem dnevu mladih v Lizboni, ko sva imela priložnost še bolj spoznati salezijansko karizmo, tako da je tudi to doprineslo k temu.
Kot laiška misijonarja v Brazilijo odhajata na pomoč k sestram Hčeram Marije Pomočnice, salezijankam, v inšpektorijo Sao Paulo, kjer deluje tudi Slovenka s. Metka Kastelic. Kakšne bodo vajine naloge?
Rajko: Drži, Hčere Marije Pomočnice tam delujejo, imajo svoje posestvo z živalmi in vrtom, nasade sadja, šolo, letos bodo odprle tudi vrtec. Na posestvu imajo traktor, zato bo treba tudi s stroji kaj postoriti, kar je meni v veselje, čeprav že osem let nisem vozil traktorja.
Tukaj naj bi bila prvih nekaj mesecev, nato bova predvidoma odšla v Guarapuavo, kjer deluje manjša skupnost sester. Tam so tri salezijanke, dve iz Brazilije in ena iz Angole. Na tem območju naj bi obiskovala starejše, pomagala pri delu v župniji ter vsakodnevnih opravilih.
Ana: Vprašali so naju, kakšne želje imava. Glede na to, da greva v misijone, sva prilagodljiva, delavna, odprta in pripravljena na vse, kar bo potrebno. Pomagala bova tudi pri izvedbi oratorijev, obiskovala starejše po župnijah, predvsem pa kot zakonca živela evangelij.
Zadnjih nekaj mesecev živita v hiši poleg cerkvice na Kureščku, idiličnem hribčku, ki gleda na Ljubljano. Kako se po fizični in duhovni plati pripravljata na odhod v Brazilijo?
Ana: Trudiva se poprijeti za vsako delo. Sprejemava in se pogovarjava z ljudmi in romarji, ki pridejo na Kurešček. Skrbiva za krašenje in čiščenje, pomagava duhovnikom pri pripravi na mašo, gledava, da je vedno na zalogi dovolj sveč, soli in blagoslovljene vode.
Skrb za hišo, cerkev in vso okolico vzame veliko časa. Saj nama pomagajo tudi drugi, ampak vedno je dovolj dela. Vedno kdo pride, naju kaj povpraša ali prosi za pomoč. Dosti je nepredvidenih stvari in potem greva hitro iz najinega ritma.
Tako kot ta intervju.
Denimo. (smeh)
V sklopu priprav sta se učila tudi portugalske brazilščine, ki vama bo pomagala pri sporazumevanju na terenu. Kako vama gre učenje jezika?
Rajko: Od novembra do aprila sva dvakrat tedensko obiskovala spletni tečaj ter se naučila osnov. Brazilija je velika država, verjetno bo zaradi veliko narečij kar velik izziv. Sem si pa že ob menjavi mobilnega telefona naložil vse aplikacije v portugalščini, tako da sem že nekaj časa v stiku s tem jezikom. Prav tako prebiram novice v portugalščini. Verjamem, da se bova še veliko naučila na terenu.
Ana: Rajko je bolj talent za jezike. Jaz pa zaupam v Božjo previdnost. Ni nujno, da jezik obvladaš, saj tudi s svojim delom, načinom in mimiko pokažeš, kaj čutiš. Dejanja štejejo več kot tisoč besed.
Oba sta pustila svoji dosedanji službi. Dobivata veliko vprašanj, zakaj zapuščata ustaljeno življenje, saj vaju po letu dni, ko se bosta predvidoma vrnila, v Sloveniji ne čaka nič gotovega?
Ana: S tem se vsakodnevno soočava. Ljudje so različni. Nekateri pravijo, da sva pogumna, drugi naju sprašujejo, kako bova brez denarja in službe. Ob povratku naju v Sloveniji služba ne bo čakala, a midva zaupava. To čutiva še zlasti tukaj v Božjem objemu na Kureščku, ko nama ljudje zelo radi in iz srca pomagajo.
Vidiva, da ljudem včasih ne moreva v polnosti odgovoriti in naju težje razumejo. Predvsem si želiva, da bi bila zdrava in zmogla opravljati svoje delo ter služiti Bogu in ljudem v misijonih. Tudi staršem sva rekla: "Saj še midva marsičesa ne razumeva. Ni vam treba skrbeti." Domači so navajeni, da midva vedno znova presenetiva. (smeh)
Rajko: Ni nam treba vsega razumeti, ampak se moramo prepustiti Božji volji. Imamo različne poglede na to, kaj je normalno. Najbrž naju najbolj razumejo tisti, ki so bili v misijonih oz. imajo podobno izkušnjo.
Ana: To, da sva na Kureščku, je pravi mali misijon in izjemno dragocena izkušnja. Marija že ve, zakaj naju je poklicala sem. Verjamem, da se bova večkrat spomnila na to.
Ali imata kakšno finančno zaledje?
Rajko: Seveda sva varčevala že nekaj časa, tudi zaradi kredita, ki ga odplačujeva. Za hrano in prenočišče pa je poskrbljeno v misijonu.
Ko prideva nazaj, pa bova videla, kakšna bo Božja volja. Ali bova šla nazaj na delo ali celo nazaj v Brazilijo. Edino, kar veva, je, da se po letu dni vrneva na Kurešček.
Česa se pred odhodom najbolj veselita in česa vaju je najbolj strah?
Ana: Mene na trenutke malo skrbita jezik in način dela v misijonu. V Sloveniji imamo drugačne navade. Čeprav sva odprta, prilagodljiva in potrpežljiva, verjamem, da bo življenje v skupnosti brušenje. Večkrat se vprašam, kako bomo skupaj delovali. Na drugi strani pa verjamem, da bo to zelo dragocena in neprecenljiva življenjska izkušnja.
Rajko: Veselim se nove izkušnje. Zagotovo ne bom prišel nazaj isti. Strah me je morda tega, da se po vrnitvi v Slovenijo ne bom znal več vključiti nazaj v ta način življenja in v to delo, ki sem ga do zdaj opravljal.
