Vprašanje bralca:
Ob prebiranju spletnih komentarjev pod novicami ali ob spremljanju objav na družbenih omrežjih, kot sta npr. Facebook, X ipd., velikokrat prebiramo marsikaj. Tudi veliko dobrega! Z žalostjo pa lahko v komentarjih vidimo veliko pesimizma, jeze in sovražnosti. Še posebej sem žalosten, ker se kristjani ne odzovemo. Zdi se, da kot družba strmoglavljamo zaradi pasivnosti. Ali se kristjani nismo dolžni angažirati in prinašati krščansko upanje? Ali si Jezus ne bi želel imeti tudi na družbenih omrežjih več prinašalcev vesele novice? K čemu nas spodbujate slovenski škofje? Kako naj se odzivamo?
Jože
Odgovarja mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl:
Spoštovani g. Jože! Vaše vprašanje mi daje priložnost, da spregovorim o vlogi in mestu kristjanov v družbi nasploh. Jezus nam kristjanom v evangeliju pravi, da smo sol in luč (Mt 5,13-14). To naj bi bili na vseh področjih delovanja, seveda tudi, kar zadeva našo navzočnost pri sooblikovanju javnega mnenja. Vemo, da mediji v veliki meri usmerjajo in oblikujejo javno mnenje, kar velja v sedanjem času še posebej za svetovni splet in družbena omrežja.
Strinjam se, da je navzočnost kristjanov pri oblikovanju javnega mnenja premajhna. Zakaj? Morda je to še vedno posledica tega, da smo bili v preteklosti verni izrinjeni iz javnega življenja. Krščansko oznanilo in krščansko razmišljanje naj bi bilo po mnenju nekaterih omejeno zgolj na cerkveni prostor, veroučne učilnice in prostore za pastoralno dejavnost. Večkrat kdo na krščanstvo gleda le še kot na ostanek nekega preteklega obdobja.
Velikokrat pa tudi nam kristjanom manjka pristne, globoke vere in poguma za pričevanje pred svetom. Ko v dneh po veliki noči pri bogoslužju prebiramo Apostolska dela, se vedno znova čutim nagovorjenega, kako so prvi kristjani v moči Svetega Duha pred svetom pogumno pričevali za vstalega Gospoda.
Odlika prvih kristjanov je bila, da so živo čutili navzočnost Svetega Duha v svojem osebnem življenju in prav tako v delovanju skupnosti. Življenje po Duhu pa nagovarja in je vabljivo povsod in za vsakega.
Slovenska ustava zagotavlja vsem državljanom enake pravice. S tem nam je vsem naložena tudi dolžnost, da smo aktivni sooblikovalci odnosa do sveta, v katerem živimo, in prav tako naših medsebojnih odnosov. Sem seveda spada tudi naša naloga, da smo dolžni skrbeti in si prizadevati za takšno javno mnenje, ki bo posamezniku pomagalo pri presoji, kaj so resnične vrednote, in s tem pri odločanju za prave vrednote, se pravi pri napredovanju v osebni rasti.
Tudi ko govorimo o javnem mnenju, gre pravzaprav za skupno dobro. Čutimo, da je prav, da smo pogumni in odločni in da nam ni vseeno, kako in kaj se v javnosti o nečem govori. Kristjani zaupamo, da je v tem prizadevanju z nami Jezus in nas v prizadevanju za dobro podpira.
S tem ko smo kristjani navzoči v svetu in si prizadevamo, da smo dejaven del družbe, kažemo pred svetom svojo zvestobo Jezusu in njegovemu oznanilu. Velikokrat se ta pot kaže kot pot k izvirom. Kdor želi priti do izvira, mora imeti pogum plavati tudi proti toku. Tudi v tem oziru je papež Frančišek stvaren, ko pravi: "Govoriti o bratstvu v individualističnem svetu, o miru v svetu, ki je v vojni, o pozornosti do revnih v brezčutnem in brezbrižnem svetu, to je mogoče verodostojno storiti, če najprej sami pričujemo o tem, o čemer govorimo."
Zavedamo se in doživljamo: Biti luč in sol nikomur ni dano kar samo po sebi. Vsakdanje odločanje za dobro zahteva vztrajnost, trdno voljo in napor. Čutimo, kako zelo potrebujemo po eni strani pomoč od zgoraj, za kar Jezus pravi, da lahko v molitvi vedno prosimo, in obljublja, da nas bo uslišal. Ob tem pa ne pozabimo na medsebojno spodbujanje in opogumljanje. Tudi to vaše vprašanje razumem prav v tem smislu in sem vam zato zanj hvaležen.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 16.
