Pred nekaj tedni sem med našim družinskim planinskim izletom slišala zanimivo debato. Vzpenjala sem se po zadnjih klancih na enega izmed vrhov v Kamniško-Savinjskih Alpah, ko sem od daleč zagledala in predvsem slišala dva mlajša moška v zagretem pogovoru, medtem ko sta se že spuščala navzdol po poti. Od daleč sem slišala besede "Stara zaveza", "Nova zaveza", "Bog", "ljubezen" in tako dalje, a zaradi razdalje še nisem uspela razumeti celih stavkov oz. pomena debate.
Ko smo se na poti srečali in pozdravili, sem rekla: "Slišim, da se pogovarjata nekaj lepega. Kar tako nadaljujta!" Presenečena sta se ustavila in zgovornejši od njiju me je vprašal: "Ste naju slišali? Kaj pa ste slišali?" Povedala sem jima, da sem ujela le nekaj besed, a da se mi zdi super, da se pogovarjata po mojem mnenju zelo pomembne, celo bistvene stvari.
"Ja, ravno sem kolegu razlagal, da je Bog ljubezen," je začel razlagati moški. "Sicer nekaterih stvari ne razumem, ker so v Stari zavezi drugačne kot v Novi, to moram našega župnika vprašati za razlago." "Kot jaz razumem stvari, je Nova zaveza nadgradnja Stare zaveze," sem odgovorila. "Jezus je nadgradil starozavezno načelo 'zob za zob, oko za oko' z zapovedjo ljubezni," sem rekla.
"No, točno tako! Bog je ljubezen! To sem ravno razlagal," je navdušeno pritrdil moški in nadaljeval: "Recimo, da se do mene 'na šihtu' nekdo grdo vede, po domače povedano da mi zarije nož v hrbet. Kaj je moja naloga? Da mu odpustim in mu rečem: 'Glej, jaz te imam rad, čeprav si z mano grdo ravnal.' Ker Bog je ljubezen. Se strinjate z mano?" me je radovedno vprašal.
"Povsem se strinjam, bravo. Bi pa še dodala, da je res lepo, če znate tako odreagirati na pričujočo situacijo in da to terja tudi kar nekaj zrelosti od vas," sem rekla. Nisem si mogla kaj, da ne bi občudovala teh dveh planincev v svojih tridesetih (mogoče tudi nekaj let manj), njunega razmišljanja in duhovne zrelosti. "Želim vama srečno pot in še naprej lepo ter konstruktivno debato," sem jima še zaželela, nato pa smo se odpravili vsak svojo pot naprej.
Ne znam čisto razložiti, zakaj, a to kratko srečanje in nekaj izmenjanih besed mi je polepšalo cel dan in o njem sem še veliko razmišljala. Ko imamo tako včasih občutek, da svet drvi v napačno smer, da je vse (ali pa marsikaj) narobe in se celo bojimo, kam gremo, mi taki in podobni dogodki vlijejo upanja. Da je veliko dobrih ljudi na svetu, ki iščejo Boga in ki se ga trudijo prinašati v ta svet.
Da ljudje, tudi mladi, še razmišljajo kaj drugega kot le to, kdaj in kje bo naslednja žurka, kako čim več zaslužiti v čim krajšem času in kako se čim bolj "fajn" imeti. Da smo ljudje vendarle bitja, ki iščemo Presežno in ki se nam Bog, če ga le odkrito iščemo, tudi razodeva – včasih tudi na nepričakovanih krajih, kot je v bežnem pogovoru s sopotniki na planinskih poteh. Ali pa morda tam še pogosteje, saj mnogi pravijo, da Boga najbolj začutijo ravno v naravi in v hribih …?
