“Uglajenosti ne krepim z mišicami, temveč s toplo besedo in sočutjem”

Nejc Krevs je novinar, voditelj in urednik na TV Slovenija, diplomant Teološke fakultete, športni navdušenec, ki pronicljivo razmišlja o družbi, svetu, sebi. Del svojega sveta je podelil tudi z bralci Moških skrivnosti.

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Ni lahko, če sem čisto iskren. Moj delovni čas je precej nepredvidljiv, zato bi si velikokrat zaželel, da dan ne bi imel zgolj 24 ur. Gre za nenehno iskanje kompromisov z najbližjimi, hkrati se zavedam, da ni nič bolj pomembnega kot uživanje v majhnih stvareh. Življenje me uči, da vse mine in da po vsakem začetku nastopi konec.

Vse službene obveznosti torej minejo, ne mine pa ljubezen, ki jo v dvosmerni relaciji prejemaš in daješ drugim. Morda je bila v zadnjem času tehtnica preveč na strani izpolnjevanja dolžnosti, ki jih v novinarskem smislu razumem kot poslanstvo, manj pa na teh dragocenih trenutkih vsakdana, ko se vse ustavi. Takrat čutim sprejetost, da si me nekdo zaželi, zaradi mene samega. 

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Uf, sam presegam moške stereotipe in mite tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. Zagotovo lahko rečem, da nisem "tehnični" tip, sem precej neokreten z orodji. Pri čisto vsakdanjih opravilih košenja trave, lupljenja krompirja ali menjave žarnice se mi lahko zalomi. (smeh)

Moram priznati, da sem po drugi strani precej nežne narave, kar mnogim daje napačen vtis. Če si prvih nekaj dni življenja preživel v inkubatorju, še ne pomeni, da si šibak in nemočen. Uglajenosti ne krepim z mišicami, temveč s toplo besedo in sočutjem. Svojo nežnost vidim kot krepost in priložnost razvijanja stoičnih vrlin.

 
Navajeni smo vas iz različnih vlog na TV in radiu. Kje in zakaj se počutite najbolj domače?
Najbolj domače se počutim v studiu Dnevnika na javni radioteleviziji. Tam sem doma. Vse napore fonetičnega, retoričnega in novinarskega dela sem usmeril v to. Poseben privilegij je informirati javnost o najpomembnejših dogodkih doma in po svetu. Posebej pa bi rad poudaril, da sem vesel za izkušene radijske in televizijske mentorje, ki so z menoj nesebično delili znanje in v meni prepoznali mladega upa nacionalke.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Košarka. Treniral sem jo do 18. leta, prej sem igral tenis. Ko sem ugotovil, da se sanje o NBA nikakor ne bodo uresničile, sem sklenil, da vztrajam pri vsakotedenski rekreaciji. (smeh) Lepo mi je, ko se dobimo s prijatelji. Že deset let organiziram turnir Krevs cup.

Njegov pobudnik je bil pokojni Sašo Hribar, letos bo turnir prvič potekal brez njega. Duh košarke mi omogoča, da ne glede na to, kje sem in kaj počnem, vztrajam do konca in ne obupam, čeprav je lahko situacija zahtevna. Iz športa črpam notranjo moč, da premagujem vse izzive. Šport daje disciplino, empatijo, spoštovanje.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Več načinov imam. Rad prebiram psalme. Že z literarnega vidika so dragocen presežek civilizacije. Hkrati odsevajo odnos do Presežnega. Demokracijo so nam dale Atene, Rim je pustil globok pečat pravnih temeljev, Jeruzalem pa je v nas vtisnil dediščino verskega in kulturnega zorenja Zahoda. Branje psalmov je nekakšna molitev, po drugi strani duhovnost doživljam v odnosu do drugega človeka. Prek odnosa prepoznavam Presežno. Stik s transcendenco. Tako je vedno znova priložnost, da se kot človek duhovno napolnim.

Bolj ko znamo prisluhniti drugemu, bolj "čistimo" sami sebe. Mislim, da ni dovolj, da gre človek enkrat na teden v cerkev, zmoli rožni venec ali gre na romanje. To je dobrodošlo, ampak v hitrem času, v katerem živimo, mora vsak najti svoj način duhovne obogatitve. Moj je povezan z umirjenim počitkom. Psalmi so moja intima. Ne kažem je navzven, čutim jo kot del sebe.

Velikokrat pomislim, kako majhen sem, v vsej svoji končnosti, v primerjavi s Presežnim. Zavedanje, da je naše življenje minljivo, odpira prostor duhovnosti, občutku, da obstaja še nekaj, kar je onkraj nas. Sem bitje liberalnega pogleda na svet, kar pomeni, da nikogar ne izključujem, in dopuščam, da Presežnost vsak poišče sam. Skozi odnose, romanja, molitev … To je odločitev vsakega izmed nas.

Kaj vam osebno pomeni vera? Kaj in kdaj v življenju olajša?
Pomembna je zaradi naše prvinske nemirne narave, ki življenju na tem planetu daje smisel le, če razumemo, da smo soočeni tudi s Tistim, ki je onkraj nas. To, kar se dogaja v tem trenutku z nami, je del nekega presegajočega načrta, ni namreč končna postaja. Nismo le iz mesa in krvi, imamo dušo, ki presega snovnost in daje pomirjujoč občutek. Podobno kot to, da verjameš, da se lahko spet snideš z drugim, čeprav je že zapustil svet.

Včasih pogledaš v nebo in si rečeš, da bo nekoč prišel nek odgovor na tvoje vprašanje. Iskanje duhovnosti daje v tem nemirnem času razlog, da se ustavimo. Če ne bogatimo duhovne dimenzije, obstaja velika nevarnost, da bomo tudi "zunanje ogrodje" izgubili precej hitro. Pozorni moramo biti na skladje med telesom in dušo.  

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ena največjih, ki sem jih imel, je bila smrt Saša Hribarja. Njegova partnerka je moja teta. Vselej me je klical nečak, jaz njega stric. Nista imela otrok. Vsako poletje sta me jemala s seboj na morje, pri njiju sem imel svojo sobo. Bili smo si res blizu. Praktično vzporedno z njegovo smrtjo se je zgodil še pretres na moji poklicni poti. Razrešen sem bil z vodenja TV Dnevnika.

Še zdaj si očitam, da nisem mogel povsem v miru žalovati, ker sem se ukvarjal, kaj bo z mojo službo. Bilo je precej čustveno naporno in boleče, izguba namreč in predvsem občutek, da se moram naprej boriti za svoje delavske pravice, medtem ko se mi je svet sesuval. Ni me sram priznati, da sem si poiskal strokovno pomoč. Ne moreš proti svoji naravi, včasih moraš spustiti solzo, če tako čutiš. Ne moreš zadrževati v sebi bolečine. Pomirja me metafizično dejstvo, da se s Sašem srečava v onostranstvu, kjer nama partija košarke ne uide.

Zadnjič sta se videla le nekaj ur pred njegovo smrtjo.
Res je. Vesel sem, da mi je po zadnji oddaji na Radiu GA - GA uspelo s Sašem spiti kavo. Spomnim se trenutka, ko smo se zadnjič smejali. Meni in Franciju Keku se je že zelo mudilo, Sašo pa je želel, da bi z njim spila še eno kavo. Midva s Francijem sva hitela vsak svojim obveznostim naproti. Zdaj si ponavljam v glavi: kaj bi dal še za tistih pet minut!

Kaj bi mu rekel, če bi vedel, kaj sledi? Hkrati sem bil zelo obremenjen s tem, da so me vsi spraševali, kako sem, kaj bo zdaj in tako naprej. V mojih očeh je Sašo človek, ki je živel na polno in izpolnil vsa svoja pričakovanja, čeprav je imel pred sabo še mnoge velike projekte.