“Gospod je odpiral moje srce za neko drugo možnost”

Matjaž Venta je odraščal s starši ter starejšo in mlajšo sestro. Ocenjuje, da je bila njegova družina verna, ne pa toliko tradicionalna. V srce se mu je vtisnila predvsem srčnost staršev: "Za nas je bila družina vedno svetinja."

V družini ni manjkalo niti sproščenosti: "Spomnim se, da so bila obdobja ali čas ob kosilu, ko smo se toliko smejali, da smo morali nehati jesti, da smo se lahko odsmejali in šli naprej. Bilo je veliko sproščenosti, hkrati pa tudi rasti. Vsaka družina se sooča z lepimi trenutki in praznovanji ter tudi s tem, kjer rastemo in se oblikujemo."

Družina je bila povezana z Marijinim svetiščem na Brezjah. Tam so se starši tudi poročili. "Vedno sem čutil tudi Marijino prisotnost, njeno roko in varstvo," se spominja Matjaž.

Pobožnost je vanj zasejala tudi babica, pri kateri so otroci preživljali počitnice in zvečer skupaj molili. Veliko mu pomeni, da so po njeni smrti iz hiše domov vzeli kipa Srca Jezusovega in sv. Jožefa. Iz družinske tradicije izhaja tudi njegov novomašni križ, saj je bil to novomašni križ babičinega strica, ki je edini znani duhovnik iz rodbine.

Ker je oče po rodu Štajerec, mama pa Notranjka, se je družina ustalila v Ljubljani. Na domačo župnijo ga vežejo lepi spomini: "Zelo sem hvaležen za rojstno župnijo Ljubljana - Polje, kjer nas je takratni župnik Markelj zelo vključil."

"Bili smo sprejeti prek različnih dejavnosti, ne samo birmanskih duhovnih vaj in verouka, veliko je bilo tudi druženja, kakšno nedeljsko popoldne smo se dobili na namiznem tenisu, organizirali smo tudi kakšen ples. Zelo dragoceno mi je bilo tudi, da smo duhovne vaje ali počitnice preživljali v Bohinju ali na morju. Tiste, ki smo veliko sodelovali, je župnik kdaj peljal na jadranje."

"Skozi vse to sem nekako doživljal, da vera ni samo nedeljski dogodek, ampak da nekako prepleta moje življenje," ugotavlja: "To je bil nagovor, da bi Gospoda res bolj vključil v svoje življenje, ampak takrat še nisem čutil, da bi me klical na duhovniško pot. Na nek način je stvar dozorela potem skozi čas."

Po maturi je Matjaž študiral zgodovino ter srbski in hrvaški jezik. V naslednjih letih je počel veliko stvari: delal je na zavarovalnici, kot učitelj, kot novinar na Valu 202, bil je na šoli evangelizacije v Rimu, uslužbenec Evropskega parlamenta v Bruslju, nazadnje pa je delal kot receptor v Kristalni palači.

Razmišljal je, da bi še šel v tujino, a mu je bila služba na recepciji všeč, ker je imel dobro ekipo in tudi proste vikende, med katerimi je lahko sodeloval s Skupnostjo Emanuel. "Prek vsega tega mi je Gospod dal različne izkušnje, ki mi bodo tudi sedaj prišle prav," ocenjuje, ko se ozira na svojo dosedanjo pot.

Pomemben dogodek je bila tudi selitev. Ko je moral zamenjati stanovanje, ni imel ustrezne nastanitve, zato se je nameraval prehodno vrniti domov. Med vožnjo v službo z že napakiranim avtom pa ga je poklical sošolec iz osnovne šole – župnik na Dobu Jure Ferlež in ga povabil, da se preseli k njemu. Po službi je tako odšel na Dob.

"Čas, ki sem ga tam preživel, se mi zdi lep, hkrati sta lepa tudi prijateljstvo in podpora, ki ju imam sedaj kot bogoslovec tamkajšnje župnije. Zanimivo je, da je bogoslovec celo starejši od župnika, ker je kakšen teden mlajši od mene," se pošali.

Matjaž je močan Gospodov klic prvič začutil, ko je bil animator na birmanskih duhovnih vajah, a ga takrat še ni razumel. Pozneje se je pridružil Skupnosti Emanuel, kjer je doživel živost občestva in bratske odnose ter poglobil molitveno življenje.

Poseben trenutek na njegovi poti proti duhovništvu je bil misijon, ki so ga s skupnostjo pripravili v Blagovici. Na večeru usmiljenja pred Najsvetejšim so ga zadele svetopisemske besede "Nihče nima večje ljubezni kakor ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje".

Danes se zaveda, da je bilo takih trenutkov pravzaprav več: "Gospod je odpiral moje srce za neko drugo možnost. Na nek način potem človek pušča svoje načrte. Začel sem gledati, da ima mogoče Gospod kak drug načrt zame."

"Gotovo si je tudi Gospod vzel čas v tem oblikovanju. Z vsem tem, z vso to potjo vstopam tudi v to služenje," pravi.

Matjaž je bil tudi med snovalci dramske skupine Kraljice miru na Kureščku. Posebej sta ga nagovorila lika misijonarja Friderika Barage in škofa Antona Vovka. Oba sta mu velik zgled duhovništva.

Najprej ga je zelo pritegnil lik škofa Barage, predvsem "njegova odprtost iti v Ameriko in hkrati res dati se do konca. Pri njem občudujem, da je velikokrat prehodil ogromne razdalje v krpljih, da je prišel do ene hiše in tam krstil otroka ali podelil zakrament maziljenja."

"Ko se je vrnil domov, je dolgo ostal ob krstnem kamnu. To se mi zdi močno zavedanje globine in lepote zakramentov. Tudi danes nam je povabilo, da bi se še bolj zavedali vsega tega zaklada, ki ga imamo," ga navdihuje Baraga.  

Sam je nastopil kot škof Vovk, čeprav, kakor meni, nima ravno prave postave za to vlogo: "Za nas je bilo to vstopanje v njegovo življenje in njegove besede. Cela predstava je bila narejena praktično iz njegovih besed, iz njegovih tekstov. Vzeli smo si čas in šli v arhiv. To je čudovit zaklad." 

Zanj je škof Vovk "zelo močan lik trdnosti, vztrajanja, posebno v zahtevnem času, in hkrati pozornosti in mehkobe".

V prihodnosti je največ možnosti, da bo na župniji, in tega se veseli: "Lepota tega, da si na župniji, je, da si med ljudmi. Želim si, da je Cerkev ljudem opora in pomoč na poti z Bogom. Kot duhovnik si zgled in spodbuda." 

"Zagotovo se veselim dela z različnimi starostnimi skupinami, verjetno pa se bo treba spopasti tudi z vsem tistim, kar prinese ta služba. Zagotovo so središčni zakramenti, zdi se mi, da je to naše prvo poslanstvo," opisuje vlogo duhovnika.

"Zdi se mi, da je danes pomembno, da hodimo pot vere, da si damo prostor in hkrati tudi čas. Vera je pot, ki jo moraš prehoditi."

"Današnje razmere so nepredvidljive, zato človek hrepeni po miru. Ker smo omejeni v svoji človeški dejavnosti, na neki točki pridemo do tega, da lahko Bog še bolj vstopa na velika vrata, ko prihaja naproti."

Pomembno se mu zdi, da duhovnik povezuje in združuje, ne samo znotraj občestva, ampak tudi s širšo skupnostjo, na primer s krajevnimi društvi in občino.

Meni, da sta ga semenišče in prejšnje obdobje dobro pripravila na samostojno življenje, vseeno pa se za ohranjanje reda, sprejemanje ljudi in družabnost ne bi branil gospodinje. Med gospodinjskimi opravili ga sprošča kuhanje. Pravi, da ne mara le zažganih loncev, ko jih je treba pomiti.

Spoznal je, da mu baterije napolni tudi gibanje, ker je za dobro duhovno življenje potrebno tudi telo v dobri kondiciji. Zadnja leta se je v različnih športih udejstvoval z bogoslovci, že v otroštvu pa ga je na preživljanje prostega časa v naravi navajal oče, s katerim je včasih igral tudi tenis. "Zelo dragoceno mi je iti tudi v naravo na sprehod in ob tem moliti rožni venec. Zdi se mi, da je povezati naravo in molitev res nekaj lepega," pravi.

Za novomašno geslo si je Matjaž izbral besede preroka Izaije: "Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog." Razume jih v smislu Božjega veselja nad vsakim, "da bi tudi mi vstopali v njegovo veselje nad vsakim življenjem od začetka do konca, z edinstvenostjo vsakega izmed nas". Hkrati v njih razbira, da je Kristus ženin, ki se veseli Cerkve kot svoje neveste, da bi ob koncu tudi vse nas zbral ob sebi.

"Služiti Kristusu je lepo, ker vem, da sem božji sin, ljubljen od Boga in lahko to življenje podarjam naprej," svoje pričevanje podčrta Matjaž.