Petra Pograjc je 23-letna študentka glasbene pedagogike, dokončala pa je tudi študij hortikulture. Sama zase pravi, da ima rada pande, magnolije in makarone ter obožuje "prankanje" (angleški izraz za pripraviti komu kako potegavščino).
Ko je žalostna, napiše kakšno pesem, rada tudi fotografira. Poje v Zboru svetega Nikolaja Litija in igra violino v Simfoničnem orkestru Domžale – Kamnik, priložnostno tudi pri Akademski folklorni skupini France Marolt.
1. Kaj počneš kot prostovoljka?
Leta 2022 sem se s skupino 10 prostovoljcev v okviru programa POTA (deluje pod okriljem Katoliške mladine) za en mesec odpravila v Kenijo, v regijo Turkana, ki je najrevnejša regija v Keniji. Priprave na misijon so se začele že pol leta pred našim odhodom.
Najprej smo spoznali skupino prostovoljcev, s katerimi smo se skupaj odpravili na misijon, udeležili smo se pripravljalnih vikendov z duhovno in praktično naravnano vsebino in seveda, zbirali smo sredstva in materiale, ki smo jih darovali ljudem v Keniji.
Na misijonu smo prvi teden organizirali dogodek za mlade, ki ga je spodbudila Stična mladih, ko se je tamkajšnji duhovnik udeležil same Stične. Bil je navdušen nad množico mladih kristjanov in si je podobnega dogodka zaželel tudi v svojih krajih. Tako smo z njihovo mladino soorganizirali delavnice in popoldanske športne aktivnosti.
Dogodka se je udeležilo okrog 60 mladih Kenijcev iz tamkajšnje škofije. Delavnice so potekale v obliki predavanj in dela po skupinah, tematike pa so bile naslednje: kaj je dobro in kaj slabo, sinodalnost, alkohol, droge, pornografija, poklicanost …
V naslednjih dneh smo delovali v treh različnih centrih. V centru za gluhe otroke (St. Luke's home and school for deaf), v centru za otroke z ulice (Nadirkonyen centre) in v centru za hendikepirane otroke (EWOI centre). Naša naloga v prvih dveh centrih je bila priprava preprostih delavnic za otroke – bansi, plesi, športne igre, izdelovanje zapestnic, risanje …
V centru za otroke z ulice smo videli tudi, kako poteka delo tamkajšnjih socialnih delavcev, ko se odpravijo na ulico in iščejo otroke, ki bi jim v centru lahko pomagali. Takšni otroci živijo na ulici, ker so zasvojeni z lepilom. Center jim omogoča odvajalni program, ko ga uspešno opravijo, jim nudi tudi šolanje.
V centru za hendikepirane otroke pa smo se zjutraj z njihovim avtobusom odpravili iskat te otroke na njihove domove, jih v centru nahranili, poskrbeli za njihovo higieno in jim posvetili nekaj naše pozornosti, ob koncu dneva pa smo jih z avtobusom spet odpeljali domov. Ob petkih ta center skrbi tudi za starejše in onemogle v okolici.
S tamkajšnjimi delavkami smo se odpravili do ljudi, jih umili, jim uredili nohte, delavke so jih povprašale po njihovih potrebah in jim skušale ustreči. Ko smo prispeli nazaj v center, smo naredili popis ljudi, ki smo jih obiskali, v kakšnem stanju so bili in kako smo za njih poskrbeli.
Ko smo prispeli nazaj v Slovenijo, smo na župnijah, kjer smo zbirali sredstva, predstavljali svojo izkušnjo in se ljudem zahvalili za njihove darove, s katerimi so pripomogli k lepšemu jutri tamkajšnjih ljudi.
Pred to prostovoljsko izkušnjo pa sem bila dejavna tudi pri nekaterih drugih organizacijah. V domačem kraju sem bila več let animatorka na oratoriju, sodelovala sem pri akcijah Manj svečk za manj grobov, Božiček za en dan, Pismo za lepši dan.
2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Prostovoljka na oratoriju sem postala čisto spontano, brez razmišljanja, zaradi družbe – da smo skupaj preživeli del poletja. Za ostale akcije (Manj svečk za manj grobov, Božiček za en dan, Pismo za lepši dan) me je spodbudila starejša sestra, ki je tudi sama sodelovala pri teh akcijah.
Za program POTA pa sem izvedela na Stični mladih, ko sem poslušala izkušnje prostovoljcev, ki so žareli v pripovedovanju o tem, kako so ljudem prinesli malo upanja. Vedela sem, da si tega želim tudi sama, a se še nekaj let nisem upala prijaviti na program, saj sem vedno našla izgovore – matura, izpiti … Ko pa sem imela absolventsko leto, sem končno zbrala pogum in izpolnila prijavnico.
3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Ko delaš nekaj dobrega za ljudi brez misli na to, kaj boš dobil v zameno, sploh ne opaziš, kako to vpliva tudi nate. Če imam pri tem vprašanju v mislih kenijsko izkušnjo, bi rekla, da mi je čisto spremenila pogled na svet.
Ko vidiš, da toliko ljudi na svetu nima za nas normalnih pogojev za življenje, te to pretrese. Videli smo otroke, ki v izsušeni rečni dolini z golimi rokami kopljejo luknjo, da bi prišli do vode, otroke, ki so na ulici prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti, da preživijo, ostarele in bolne, ki so odvisni od pomoči svojcev in organizacij. Ob vsem tem se lahko počutiš zelo nemočnega, večkrat ti pride na misel, da tvoje delo in čas tam sploh nimata smisla, ker v tako kratkem času ne boš spremenil ničesar. Potem pa vendar vidiš, da ni tako.
Čeprav za kratek čas, smo delavcem v centrih olajšali delo, otrokom pa popestrili enolične popoldneve. Sami pa smo začeli bolj ceniti najpreprostejše stvari v življenju, od vode, ki priteče iz pipe, do tople odeje, v katero se zaviješ po napornem dnevu. Nagrada vsega pa so bili tudi tesni prijateljski stiki, ki smo jih spletli tako v naši POTA ekipi, kot tudi z domačini. Z nekaterimi smo še danes v stikih. In to na koncu tudi najbolj šteje – odnosi.
4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Ko smo na župnijah zbirali sredstva, smo bili deležni tako pozitivnih kot negativnih odzivov. Nekateri ljudje ne razumejo, zakaj je treba v tuje dežele, če je že pri nas toliko potreb. Na takšen pomislek bi odgovorila tako: Včasih je treba stran od doma, da opaziš potrebe, ki so bile ves čas pred tvojimi očmi.
Prostovoljci programa POTA smo spodbujeni, da začnemo po prihodu nazaj v domovino bolj dejavno sodelovati tudi v domačih župnijah. Jaz sem zato v Zagorju ustanovila otroški pevski zbor, ki letos šteje 15 otrok, in trudimo se, da nekajkrat na leto s petjem sodelujemo pri maši.
Na negativne komentarje ljudi od doma pa smo pozabili tudi ob izkazani hvaležnosti ljudi, katerim smo nudili pomoč. Sprva smo bili zanje atrakcija – večina jih je prvič videla belce – a ko smo skupaj preživljali dan za dnem, so začeli ceniti našo pripravljenost, dobro voljo in čas, ki smo jim ga namenili.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
5. Na koga ali kaj si najbolj ponosna In zakaj.
Na Fantka Gideona. Spoznali smo ga na ulici. Sam se je preživljal s prodajanjem sadežev, ki jih je nabiral na drevesih, spal pa je pri babici. Mama ga je zapustila, oče je umrl zaradi raka. Želeli smo ga vključiti v center Nadirkonyen, a ni ustrezal njihovemu sistemu, ker ni bil zasvojen z lepilom.
Uspeli smo ga vpisati v eno izmed tamkajšnjih šol in s svojo srčnostjo nas je prepričal k temu, da mu bomo do konca osnovne šole financirali šolnino, ki je za njihove standarde kar visoka. Gideon vestno hodi v šolo in verjamem, da bo tako tudi vnaprej.
6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Na naši poti do Kenije se je zgodil manjši zaplet. Iz Brnika smo v Kenijo leteli prek Istanbula, kjer smo imeli nekajurni postanek. Eden izmed članov naše ekipe je že na Brniku izvedel, da morda ne bo na istem letalu iz Istanbula do Nairobija kot preostala ekipa, ker mu je bila dodeljena standby ticket (letalska družba proda več kart, kot je sedežev na letalu).
Ker pa ni šlo pri postopku preverjanja kart v Istanbulu nič narobe, smo ostali člani ekipe pozabili na problem, vse dokler nismo pristali v Nairobiju. V manjši zasedbi. Ker smo na letalu sedeli precej razpršeno, smo predvidevali, da je sedel sam.
Izkazalo se je, da je v Istanbulu stal kot zadnji v naši vrsti in ker je izgledalo, da se bo lahko vkrcal na letalo, smo ostali nič hudega sluteč odšli naprej. Zgodba se je končala srečno, prišel je z dvodnevno zamudo, živ, zdrav, a z malo slabe volje, saj so mu na carini v Nairobiju zaplenili dron …
7. Zakaj bi k temu povabila tudi druge?
Že v Svetem pismu piše: "Dajajte in se vam bo dalo …" (Lk 6,38). Mislim, da ni temu kaj dodati. 🙂
