Gorazd Lah je odraščal v tradicionalni kmečki družini skupaj s še šestimi brati in sestrami. Življenje na kmetiji ga je že od mladih nog naučilo delovnih navad, saj je družina pogosto sodelovala pri večjih projektih. Skupno delo je običajno potekalo v dobrem vzdušju, kar je Gorazdu omogočilo, da je razvil pozitiven odnos do dela – kot nekaj, kar te izpolnjuje in povezuje, ne pa kot "nujno zlo".
Med njegovim odraščanjem so starši v družino sprejeli tudi nekaj rejniških otrok, kar je Gorazda zaznamovalo in oblikovalo v bolj sprejemajočo in potrpežljivo osebo. V tej pestri družinski dinamiki je razvijal svoj čut za ljudi in empatijo, ki mu pomagata pri vsakodnevnih stikih in odnosih.
"Sem mož, oče, zunaj družine pa imam še kar nekaj drugih vlog. Zelo rad igram nogomet, aktivno sem vključen v lokalno gasilsko društvo, kjer sem vodja mladine, deset let čebelarim, vključen pa sem tudi v dve skupini – moško in zakonsko skupino. Kmalu bom dopolnil trideset let in trenutno veliko časa z ženo posvetiva razmisleku o tem, v katero smer bomo zapluli z našo ladjo – družino."
Pred kratkim je na kmetiji Monera opravil pripravništvo iz regenerativnega kmetovanja. V intervjuju pojasni več o tovrstnem načinu kmetovanja. Zdaj si želi ustvariti svojo kmetijo.
Odločiti se za pripravništvo na kmetiji ni preprost korak. Ste o tej odločitvi razmišljali že dolgo?
Ne, odločitev sem sprejel kar hitro. Sploh nisem pomislil, da kaj takšnega v Sloveniji obstaja oz. do nedavnega česa takšnega ni bilo. Lansko leto okrog božiča me je močno pritegnilo spletno izobraževanje ameriškega kmeta Joela Salatina. Za izobraževanje se takrat nisem odločil, saj je predstavljalo kar veliko finančno investicijo, hkrati pa nisem bil prepričan, ali je šlo pri meni za trenutno navdušenje, evforijo, ali se je zanetil ogenj, ki v meni tli že nekaj časa. Odločitev sem za nekaj časa dal na stran, v tem času pa sem zasledil razpisano pripravništvo na Kmetiji Monera.
Nad zasnovo pripravništva sem bil navdušen in kmalu sva z ženo napisala motivacijsko pismo. Med pisanjem sem še bolj jasno začutil, da je to to. Po prijavi smo se s Kristino in Mihom s Kmetije Monera spoznali in srečali tudi v živo. Stik z njima in vzajemno navdušenje je bila dodatna potrditev, da sprejmem odločitev za pripravništvo. Kljub pozitivnim signalom pa sem se pred dokončno odločitvijo znašel kar v veliki stiski.
Ravno takrat sem se prijavil na novo delovno mesto, na katerega sem bil po razgovoru sprejet. To delovno mesto sem doživljal kot večjo varnost zase in svojo družino, pripravništvo pa je predstavljalo velik korak iz cone udobja. Ker se na dveh stolih ne da sedeti, sem sledil notranjemu klicu in sprejel pripravništvo.
Zakaj vas delo z zemljo veseli?
Všeč mi je, da si pri delu na vrtu prisoten pri razvoju od začetka do konca – načrtuješ zasaditev, poseješ semena, skrbiš za rastline, pobereš pridelke in uživaš v njih. Tako veliko bolj ceniš pridelano. Pomaga ti ostati realen – da se moraš za vsako stvar, za katero želiš, da uspe, potruditi. Hkrati se mi zdi, da delo z rokami in stik z zemljo človeka pomirjata. Velikokrat bi po službi lahko celo popoldne preživel na vrtu in raziskoval, kaj vse skriva v sebi.
Lahko malo opišete, kako je bilo videti to pripravništvo?
Pripravništvo sem začel s praktičnim delom. To je pomenilo, da sem dva meseca, od ponedeljka do petka, preživel na kmetiji. Dnevni urnik je potekal približno takole: zjutraj je sledil premik živali in pregled vrta. Po pregledu smo ob čaju načrtovali dan. Nato smo čas posvetili izvajanju opravil, ki sta jih Miha in Kristina za čas mojega bivanja pri njih načrtovala.
Glavni projekti so bili postavitev ograje, obnova piščančnikov in premičnega kurnika, skrb za vrt, nabiranje zelenjave, priprava zabojčkov za dostavo in ureditev klavnice. Znotraj dnevnih opravil je bil čas namenjen tudi izobraževanju, kjer sem spoznaval osnove regenerativnega kmetijstva, Holistic management in Keyline design. Po opravljenem praktičnem delu me sedaj čaka še mesec teoretičnega izobraževanja.
Kaj vas je pritegnilo k regenerativnemu kmetijstvu?
Od nekdaj me veseli delo na prostem, v naravi. Zaradi tega sem se odločil tudi za študij gozdarstva. Po zaključku fakultete se na tem področju nisem našel. Zaposlil sem se kot pismonoša. To delo mi sicer leži, ker je terensko in imam rad delo z ljudmi. Menim pa, da bi me tak način dela dolgoročno izčrpal, zato sem začel razmišljati od drugih možnostih.
Delo v naravi sem vzljubil že med odraščanjem na kmetiji, to pa je veliko bolj do izraza prišlo, ko sva z ženo po poroki v najem dobila manjši vrt. Prvo leto sva vrt obdelala po konvencionalnih metodah. Prijatelja sta nama predlagala ogled filma Največja mala kmetija, ki me je fasciniral v tem, kako lahko v naravi vse vzajemno funkcionira in kako lahko kot kmet te procese podpreš.
Predstavljeno v filmu se mi je zdelo čudovito, a težko dosegljivo. Iskati sem začel načine in ljudi, ki delujejo v tej smeri. Tudi najinega vrta sem se lotil na drugačen način in poskusil videno v dokumentarnem filmu prenesti na realna tla našega vrta. Spoznal sem, da je dogajanje v tleh bistvenega pomena za uspešno delovanje vrta, kmetije.
Regenerativno kmetijstvo vidim kot kmetijstvo prihodnosti, saj velik poudarek daje življenju v tleh in podpori procesom, ki se dogajajo v tleh. Vse odločitve, ki se sprejemajo znotraj regenerativne kmetije, morajo biti v dobro ekosistema (ekologije), ekonomično utemeljene in v dobro kmeta, njegove družine in širše skupnosti. Tak način kmetovanja se mi zdi edini trajnostni, saj vse vključene deležnike ne izčrpava, ampak obnavlja.
Zdaj, ko ste pripravništvo končali, si želite ustvariti svojo lastno kmetiji? Kakšna bo? :)
Zagotovo. Vizija iz dneva v dan raste. Razmišljanje o tem mi daje zagon, želim si, da bi nekoč imel kmetijo, kot jo ime Richard Perkins. On je v Evropi vodilni na področju regenerativnega kmetijstva.
Želel bi si, da bi s kvalitetno zelenjavo in mesom oskrboval svojo družino in bližnje, sčasoma pa tudi širšo okolico.
Želja je, da bi razvijal potencial kmetijskih površin in v trenutni "zaspali" kmetiji prebudil življenje.
Pripravništvo ste opravljali ob dojenčici. Je bilo naporno usklajevati delo in skrb za hčerko?
Ko sem se odločal za pripravništvo, je bila hčerka stara tri mesece. Pripravništvo je pomenilo, da je nekaj dni v tednu nisem videl, kar me je sprva precej zadrževalo pri odločitvi. Vendar sem imel v mislih, da je ta odločitev dolgoročno dobra za našo družino in sem zato lažje odhajal od doma. V tem sva si bila z ženo enotna, kar nama je pomagalo, da sva lažje prebrodila tudi težja in bolj naporna obdobja.
Ponosen sem na ženo, ki je v tem času zmogla skrbeti za hči in opravljati druga opravila. V veliko pomoč so nama bili najini starši, ki so podpirali moj odhod na Kmetijo Monera in pomagali ženi pri raznih opravilih, ko me ni bilo doma.
Želite znanje o kmetijstvu enkrat prenesti tudi na svoje otroke oziroma kaj je tisto, kar želite s kmetijskega področja/znanja prenesti na svoje otroke?
Želim si prenesti predvsem to, da bi otroci delo na kmetiji vzljubili. Verjamem, da je to v veliki meri povezano z mojim zgledom. V trenutkih, ko bo težko in napeto, se mi zdi pomembno, da se kot oče znaš ustaviti in umiriti ter sprejeti preudarne odločitve. Zdi se mi, da je delo pomembna vrednota, ne pa najpomembnejša.
Tesen in pristen odnos z otroki in ženo ustvarja prijetno vzdušje, v katerem si otroci želijo ostati in ga ob času tudi razvijati naprej na svoj način. Če so odnosi urejeni, je tudi delo prijetnejše opravljati.
