To sta bila izumitelja prvega slovanskega knjižnega jezika in abecede

Stara cerkvena slovanščina – prvi slovanski knjižni jezik, ki ga danes poznajo le še specializirani jezikoslovci – in glagolica – zapletena pisava, ki so jo uporabljali za zapisovanje tega jezika – sta na vsem slovanskem ozemlju pustili pomembno sled v kulturnem, političnem in verskem razvoju slovanskih narodov. 

Kako pa sta sploh nastali? Zavrtimo časovni stroj 1000 let v zgodovino.

Deveto stoletje je bilo za Srednjo Evropo, v kateri so živeli tudi Slovani, ki so takrat še verovali v svoje bogove, obdobje intenzivnega pokristjanjevanja. Potekalo je tako z zahoda (Sveto rimsko cesarstvo) kot z vzhoda (Bizantinsko cesarstvo), obe državi pa sta želeli spreobrnitev ljudstev izkoristiti tudi za pridobitev političnega vpliva nad njimi.

Knez Rastislav, vladar Velikomoravske kneževine, ki je takrat povezovala Slovane na območju današnje Češke, Slovaške, Madžarske in bližnje okolice, se je sredi 9. stoletja prestrašil pritiska Nemcev z zahoda. Po pomoč se je obrnil k bizantinskemu cesarju Mihaelu III.

Z Bizantinskim cesarstvom se je hotel povezati tako, da bi sprejel vzhodno obliko krščanstva (danes po večini pravoslavno), ki je za razliko od zahodnega (danes katoliško) dovoljevalo bogoslužje v domačih jezikih (zahodno bogoslužje je bilo dolga stoletja latinsko).

Bizantinski cesar je tako izbral brata Konstantina (pozneje si je nadel meniško ime Ciril) in Metoda, da kot misijonarja odideta na Velikomoravsko. Bila sta dobro izobražena in znala sta slovansko narečje iz okolice Soluna (danes Grčija). Njuna mati Marija je bila morda celo Slovanka.

Brata sta se pred odhodom na Velikomoravsko soočila z veliko težavo: imela nista nobene verske knjige v slovanskem jeziku, kot so Sveto pismo, bogoslužne knjige itd. Do tedaj jih ni nihče prevajal, saj Slovani niso bili kristjani.

Da bi bila težava še večja, slovanski jezik ni poznal knjižnega jezika – ljudje so preprosto govorili narečja, kaj šele primerne pisave, ki bi omogočala zapis vseh posebnih slovenskih glasov, npr. nosnikov, jata in šumnikov. A sv. Ciril in Metod sta se takoj lotila dela. V enem letu sta sestavila oboje – knjižni jezik in črkopis.

Staro cerkveno slovanščino sta oblikovala tako, da sta za osnovo vzela slovansko narečje iz okolice Soluna in ga za potrebe prevajanja zahtevnih besedil dopolnila s strukturami in besediščem iz grščine. Stare cerkvene slovanščine torej nikoli ni nihče zares govoril, ampak so jo uporabljali za pisanje knjig in bogoslužje.

Da je osnova za prvi slovanski knjižni jezik res govor iz okolice Soluna in ne narečje, ki so ga govorili na Velikomoravskem, pričajo podobnosti z današnjimi jeziki z vhodnega Balkana. V stari cerkveni slovanščini bi se tako, podobno kot v makedonščini in bolgarščini, na primer sveči reklo svešta, možu mošt, veri vjara, senu sjano itd.

Stara cerkvena slovanščina se je torej zagotovo razlikovala od narečja, ki so ga govorili na Velikomoravskem. To je bilo bolj podobno današnji češčini ali slovaščini. Razlika pa najbrž ni preveč oteževala razumevanja, saj med deli slovanskega ozemlja takrat še ni bilo tako velikih razlik.

Bolj skrivnostna kot sam jezik, ki je z nekaj jezikoslovnega znanja precej hitro določljiv, je prva slovanska pisava – glagolica. Raziskovalci si še zdaj niso enotni, kako je nastala. Predvidevajo, da jo je sestavil sv. Ciril.

Glagolsko abecedo ali azbuko sestavlja 38 precej zapletenih črk. Na njihovo obliko so najbrž poleg grške pisave, ki sta jo brata vsakodnevno uporabljala, vplivale tudi druge orientalske pisave (npr. hazarska, sirska, koptska, samaritanska, armenska in gruzijska). Posamezne črke pa v nobenem primeru niso bile samo prepisane, ampak so dobile svojstveno podobo.

Nekateri raziskovalci medtem menijo, da je sv. Ciril črke razvijal sam po neki notranji zakonitosti. Med zanimivejšimi sta teoriji, da glagolske črke predstavljajo krščanske simbole (npr. križ kot simbol krščanstva, krog kot simbol večnosti, trikotnik kot simbol Svete trojice) in da vsaka črka zavzema določen del kroga, s premeri razdeljen na osem enakih delov.

Sv. Ciril in Metod sta dobila vse potrebno za pripravo najpotrebnejših knjig v slovanskem jeziku in se odpravila na velikomoravsko misijo. Uspešno sta izobraževala svoje učence, prevajala najpotrebnejša besedila in pri papežu dobila dovoljenje za obhajanje bogoslužja v slovanskem jeziku.

Najstarejši rokopisi so se žal izgubili, iz mlajših pa vemo, da so bili zelo lično izdelani. Črke so bile črne in rdeče barve ter natančno izdelane, bile so v točnih linijah, iniciale so bile okrašene, prav tako je bilo s sličicami ali simboli okrašeno celotno besedilo.

Sv. Ciril je kmalu zbolel in umrl, sv. Metoda pa so nemški nasprotniki na Velikomoravskem zaprli in ga izpustili šele malo pred smrtjo. Tako se je končala zlata doba stare cerkvene slovanščine. 

Nemški vladarji so po Metodovi smrti njegove učence izgnali. Zbežali so na druga slovanska področja in tja prenesli starocerkvenoslovansko tradicijo. Še naprej so pisali v cerkveni slovanščini, le da se je jezik pod vplivom novega okolja začel spreminjati. Sprejemal je značilnosti jezika, ki so ga govorili tamkajšnji prebivalci.

Tako so se oblikovale tako imenovane redakcije cerkvene slovanščine: češka, panonska, hrvaška, bolgarsko-makedonska, srbska in vzhodnoslovanska.

Spremenila se je tudi pisava. Glagolica je bila zapletena, zato so iskali lažje možnosti. Piscem je bila zaradi zemljepisne bližine bližje grščina kot latinščina, zato so poskusili z grškim črkopisom, vendar so mu manjkale črke za posebne slovanske glasove.

Rešitev je naposled našel Konstantin Preslavski, ki je po vzoru grške pisave oblikoval cirilico. Ta pisava se še danes uporablja za zapisovanje srbščine, deloma bosanščine, makedonščine, bolgarščine, ruščine, ukrajinščine in beloruščine.

Čeprav je cirilica hitro izpodrinila glagolico, se najstarejša slovanska pisava ni popolnoma umaknila. Vse do začetka 20. stoletja je bilo jezik mogoče slišati v hrvaški Istri, Primorju in Kvarnerju, kjer so se dolgo ohranila središča z bogoslužjem v cerkveni slovanščini. Na sprehodu po hrvaških obmorskih krajih lahko še vedno najdemo mnoge stenske napise ali bogoslužne knjige v tej starodavni pisavi.

Z glagolico smo povezani tudi Slovenci. Kar nekaj glagolskih napisov se je namreč ohranilo po cerkvah v slovenski Istri, v katere so se pred Turki umikali hrvaški glagoljaši. Tudi zapleten politični položaj slovanskega bogoslužja na hrvaški obali je konec 19. stoletja uredil prav Slovenec Anton Mahnič, ki je takrat opravljal službo krškega škofa.

Kot pika na i pa se v Narodni in univerzitetni knjižnici Ljubljana hrani del dragocenega rokopisa Clozov glagolit, ki ga je v Ljubljano med raziskovanjem prinesel Jernej Kopitar.