Marsikdo v teh dneh že uživa v dopustniških dneh, ki si jih lahko prikroji po svoje, medtem ko številni še odštevajo dni, ko se bodo lahko za nekaj časa "odklopili" od službe in vseh preostalih obveznosti. Dopust pričakujemo z željo, da bi nekoliko upočasnili tempo, kaj lepega doživeli in hkrati obogatili odnose z bližnjimi.
O nekaterih vidikih prostih dni je spregovorila logoterapevtka, imagoterapevtka, zakonska in družinska terapevtka ter družinska mediatorka Emilija Snoj, ustanoviteljica Centra Éden. V zasebnem življenju je žena, mama treh odraslih otrok in tudi že babica.
Ali obstaja dopust, ki bi bil pisan na kožo vsem družinskim članom?
Dopust vključuje toliko različnih možnosti in elementov – morje ali gore, kolesarjenje ali ležanje na plaži, sami ali več družin skupaj, v šotoru ali apartmaju … Vključuje tudi nepredvidene okoliščine, nenazadnje vreme. Morda obstaja družina, kjer vsem članom odgovarja podoben način, prav gotovo pa niso v vsakem trenutku vsi različni elementi pisani na kožo vsem.
Dopust ni neka (idealna) slika, v katero vstopimo, ampak je ustvarjanje te slike, katerega del je prav vsak član. In čim je oseb skupaj, tudi če so si po zanimanjih in potrebah precej podobni, vedno zahteva tudi pripravljenost, da se približamo drugemu.
Kako uskladiti različne želje?
To je umetnost, tudi zato ker se mora zgoditi vedno znova. Dinamika družine se iz leta v leto spreminja, kar je bilo primerno za neko obdobje, morda sedaj ni več. Prav zato je pomembno, da še pred odhodom na dopust prepoznamo svoje potrebe in želje, pa tudi pričakovanja, jih ubesedimo, so soočimo z njimi sami in z zakoncem, k temu spodbudimo tudi otroke. Da si vsi poleg vprašanja Kaj si želim in kaj potrebujem?, zastavimo tudi vprašanje Kaj lahko za drugega naredim? Usklajevanje je nemogoče, dokler potreba po dopustu ne vključuje tudi pripravljenosti za korak k drugemu.
Mislim, da je imel Frankl prav, ko je dejal, da človeška bit v svoji naravi ni nikdar najprej usmerjena sama vase, ampak vedno stremi k življenju za nekoga – da je človek k smislu in k drugi osebi orientirano bitje. To velja tudi za osebo na dopustu.
Opažam, da danes tako poudarjena in pogosto napačno razumljena ideja, da moramo "poskrbeti zase", lahko vodi do tega, da drugi postaja ovira do moje sreče – mojega lepega dopusta. To seveda ne pomeni, da moramo preživeti dneve v tekanju izpolnjevanja zahtev in želja ostalih družinskih članov. Pomembno je poskrbeti za svoj počitek, svoje počutje in pomembno je vsakemu pustiti svojo vlogo in nalogo določenega trenutka, hkrati pa živeti tudi svoje poslanstvo v odnosih. Poskrbeti zase in živeti poslanstvo za druge se v resnici ne bi smelo izključevati.
Spontanost ali skrbno načrtovani dnevi – čemu bi morali dajati v prostih dneh več poudarka?
Načrtovan razmislek, kaj si glede na trenutno življenjsko situacijo želimo, kaj potrebujemo ter kakšne možnosti imamo (v časovnem in finančnem smislu), je nujen. Kako konkretizirati to, pa je odvisno od naše narave. Za nekoga je prepustiti se toku, kot je ne imeti točno načrtovanih dni ali rezerviranih prenočišč, del potrebnega odklopa od obveznosti, za drugega pa je spontanost nelagodna in prenaporna, umanjka občutek varnosti in zato sproščenosti.
Dobro se je poznati, da se ne spuščamo v situacije, ki bi za nas bolj kot počitek pomenile stres. Je pa kakšen korak iz cone udobja za vsakega koristen. Odpira nove izkušnje, širi obzorja in nas nauči kaj novega o sebi in drugih. Naši možgani imajo sicer radi ustaljenost, vzorce, sprememba je zanje neprijetna, zato je najlažje ostati pri predvidljivih načinih.
A dejstvo je, da nove izkušnje ustvarjajo v možganih nove nevronske poti, kar ne le izboljša delovanje kognitivnih funkcij, ampak – ko si pustimo, da nam je nova izkušnja všeč – sproži sproščanje dopamina, endorfina in drugih nevrotransmiterjev. Ti ustvarjajo občutek prijetnosti, veselja, zmanjšujejo tesnobo. Zato kar pogumno!
Kaj pa, če se med dopustom skregamo, ker smo "preveč" skupaj?
Da se bomo na dopustu (tudi) skregali, je verjeten in nič kaj tragičen scenarij. Dopust je specifično sobivanje. Kar naenkrat preživimo skupaj več časa, pogosto na manjšem prostoru. Že sama sprememba – preklop na dopustniški ritem – in iskanje svojega mesta v tem lahko povzroči napetosti.
Tu je še dejstvo, da ljudje gledamo na dopust kot na izbrani čas za sprostitev, in so zato pričakovanja, skoncentrirana na teh nekaj dni, lahko precej visoka. Odnosi so bolj intenzivni, siceršnje umanjkanje stika ali napeti stiki pridejo še bolj intenzivno do izraza. Konflikti se zato zgodijo, a niso nič tragičnega, če si upamo pogledati, kaj je pod njimi, in iskati ustvarjalne rešitve.
Kar pa se tiče "preveč skupaj" … Seveda tudi na skupnem dopustu vsak potrebuje nek svoj prostor, kjer lahko zadiha na svoj način. A kaj je "preveč", je precej relativno. V situacijah, kjer stika ni ali smo v življenjskem obdobju, ko so odnosi bolj napeti, je hitro preveč. Graditi stik takrat ni enostavno.
Mnogo staršev najstnikov pravi, da je bil dopust izjemno naporen. A čestitam vsakemu, ki je iskal stik, zdržal in ni obupal. Ni podlegel temu, da bi tudi na dopustu našli način preživetja eden mimo drugega. Ker tudi to se da, s telefoni je to zelo enostavno. V resnici vsi hrepenimo po stiku, tudi najstniki, ni pa ga vedno lahko najti. Skupni dnevi so dragocena priložnost za odstreti del sebe in sprejeti drugega. To je naporno, a hkrati nosi v sebi neprecenljivo naložbo v najdragocenejše v življenju – v odnose.
Kako odreagirati, če najstnik noče več na dopust s starši, temveč bi raje šel nekam s prijatelji?
Najstnik pri 13 letih ni isto kot najstnik pri 19 letih. Različno obdobje prinaša različne potrebe in potrebuje bolj ali manj intenzivno usmerjanje staršev. A vloga staršev je prisotna tako pri 13- kot 19-letniku in starši se ji ne bi smeli prehitro odpovedati.
Najstniki imajo dolge počitnice, mnogo daljše, kot imamo (vsaj večinoma) starši dopust. Naloga staršev je pomagati otroku, da so počitnice smiselno porabljen čas, ki vključuje počitek, a so tudi prostor za dragocene izkušnje, drugačne kot v šolskem obdobju.
Dobro je spodbujati zdravo, kakovostno druženje, krepitev vrstniških vezi, morda tudi na primernem vrstniškem oddihu. Pomembno je spodbujati tudi druge vidike zdravega razvoja – gibanje, razvijanje talentov, raznorazno učenje, delo ... Sama vidim veliko vrednost v spodbujanju prostovoljnega dela. Ne le najstnik, tudi otrok zmore obiske npr. starih staršev ali sosedov z namenom, da jim kaj postori ali jim krajša čas. Najstnik zmore še veliko več. Vse to pa ne izključuje tega, da najstnik ni bi mogel vsaj nekaj dni preživeti tudi s svojo družino.
Sama močno spodbujam starše, da vztrajajo – tudi s starejšimi najstniki – pri vsaj nekajdnevnih skupnih počitnicah. To ponavadi zahteva veliko časovnega prilagajanja, prilagajanja v načinu dopusta, včasih tudi zdržati v nelagodju in slabi volji … A je vredno. Vsako podjetje, ki da kaj na odnose, spodbuja team building – čas zunaj rednih službenih okvirov. Za družino, ki živi skupaj, je "team building", ko se srečamo zunaj vsakodnevne rutine, še toliko bolj pomemben.
Je nujno, da v času oddiha menjamo lokacijo, da torej vsaj za nekaj dni odidemo od doma, ali si lahko oddahnemo tudi doma?
Vsekakor je nujno spremeniti rutino. Zamenjati lokacijo je okoliščina, ki nam pri tem pomaga in je zato zelo smiselna. Če te možnosti nimamo, še ne pomeni, da si dopusta ne vzamemo. Je pa treba zavestno postaviti okvire preživljanja časa doma.
Kaj pa posamezniki in družine, ki si dopusta ne morejo privoščiti?
Iti na dopust ne pomeni iti nujno na morje, še manj pomeni privoščiti si luksuz. Gre za to, da spremenimo vsakodnevno delovno rutino, če finančna situacija ne omogoča drugače, lahko tudi doma. Vsak mora najti način za to.
Morda kdaj obstajajo določene izredne okoliščine, ko dopust, kot bi ga potrebovali, ni mogoč. Ljudje zmoremo določene napore v izjemnih situacijah in "stisnemo", ko je to potrebno. Vsak med nami je kdaj tam. A to mora biti izjema. Nujno se je telesno, duševno in duhovno okrepiti, dati prostor vidikom nas samih in vidikom naših odnosov, za katere je bilo v normalnem delovniku manj prostora.
Kako sproščenost po dopustu prenesti tudi v vsakdan, da nas obveznosti ne bodo preplavile prehitro?
Vzeti si prosti čas ne sme biti le stvar dopusta. Za ravnovesje v vsakodnevnem življenju si moramo pustiti stopati v stik s prijetnim, lepim, tudi ko smo zelo zaposleni. To je umetnost, a je tudi stvar odločitve in vaje. In tega nihče ne more narediti namesto nas.
