Pred nekaj leti, ko je bil Gregor še globoko v letih formacije, je bilo v naši, cerkniški župniji ogromno mladih. Nekako se je zgodilo, da smo se srečali, se spoznali in spoprijateljili – potem pa ugotovili, da si želimo nečesa več.
Ugotovili smo, da nas povezujejo ljubezen do Boga, nagnjenje k prostovoljstvu in delu v župniji ter iskrena želja po oznanjevanju, zato je mladinsko življenje (ki je imelo veliko podlage in zgleda za nas že v velikanskem delu, ki ga je v Cerknici dolgo opravljal pokojni Jože Vidic) zaživelo.
Srečevali smo se redno in z velikim veseljem, manjkala pa nam je določena duhovna opora – ne samo bližina, ampak živ, prijateljski odnos, duhovno vodstvo, ki bi nas spodbujalo, da gremo v globino.
Tako je izgledala naša mladinska skupnost, ko je med nas prišel Gregor Markelc. Iskren, preprost, vedno nasmejan, vedno na voljo tako za pogovor kot za najrazličnejše neumnosti. Čutili smo, da ga v trenutku lahko sprejmemo medse, postal je eden od nas.
Nikjer ni manjkal; postal je animator pri oratoriju, pel je z nami v pevskem zboru, kot voditelj se je vključil v cerkniško skavtsko družino. Markelc, kot smo ga ljubkovalno klicali, je bil duhovni spremljevalec, ki si ga lahko vsaka taka skupnost le želi.
Takrat smo razvili teorijo o salezijanskem smehu. Poznate kakšnega salezijanca? Se strinjate, da se smeje tako visoko in navihano, na najbolj smešen način? Ko smo enkrat to ugotovili, smo vedeli – pa ne le zato – da bo Gregor odličen salezijanec.
Živo se spomnim trenutka, ko sem se zavedla, da je v resnici med nami, brat med brati in sestrami, nam blizu, kot je to le mogoče. Po precej napornem dnevu nekoč na sredi oratorija smo prišli na idejo, da bi se pridružili romanju iz Želimelj na Kurešček, ki so ga organizirali salezijanci.
Spoznajte letošnje novomašnike:
Seveda, utrujeni bomo in naslednji dan bo kljub vsemu treba zgodaj vstati, ampak bili smo mlajši in polni moči in smo se odpeljali. Mračilo se je že, ko smo začeli hoditi, pa smo se vso pot in med molitvijo na vrhu v cerkvi imeli krasno, se pogovarjali, molili in peli.
Na poti nazaj, v avtu, ko smo se peljali po nočnih ovinkih proti domu, nam je pa Gregor razkril svojo življenjsko zgodbo, odločitev za duhovništvo, svoje dileme in razmišljanja, ki so ga vodila do odločitve. Spomnim se, kako me je, takrat dekle v srednji šoli, pretreslo, ko sem ugotovila, da je le nekaj let starejši od mene.
Od njega smo se naučili ogromno. Mnogokrat je usmeril naše razmišljanje ali pripravljanje dejavnosti za otroke v smer, na katero še nismo pomislili, v večjo globino. Odpiral nam je širši pogled.
V debatah o salezijancih, o župnijah, o mladinskih skupnostih je stal ob strani našim strahovom in izkušnjam ter nam prikazal druge plati, ki jih je poznal kot član salezijanske skupnosti in bolj izkušen prostovoljec.
V župniji je med nami pustil izjemen pečat in še neštetokrat smo se, potem, ko je odšel od nas, spomnili nanj (in napol za šalo, napol zares poskušali ugotoviti, kako bi lahko prišel k nam za kaplana, ko konča svoje izobraževanje).
Pred nekaj dnevi smo se skupaj udeležili njegove nove maše. In ko smo ga videli, poslušali Božjo besedo, doživeli trenutek, ko se je Gospod po njegovih rokah spustil med nas, smo bili nanj iskreno ponosni. Iz vsega srca mu želim, da bi bila njegova pot srečna, da bi bil duhovnih po Božji volji ter da bi živel, kot pravi sveti Janez Bosko, "z nogami na zemlji in s srcem v nebesih".
Zbrala sem nekaj spominov in vtisov iz Gregorjevih srečevanj z mladimi:
"Moja srečanja z Gregorjem so bila prijetna predvsem zaradi iskrenih pogovorov, ki jih nikoli ni zmanjkalo. Gregor razume mladost, ker jo sam živi, vedno je pripravljen poslušati boleče zgodbe odraščanja in spretno krmari med resnostjo in pristnim veseljem, ki ga začini s svojim prikupnim smehom. Njegova pozornost je lepa in presenetljiva, resnično zna prepoznavati stiske in radosti, predvsem pa je iskren in v tem je, mislim, njegova prednost. Ve, kako veliko darilo je ranljivost, in dejstvo, da mu (mladi) ljudje zaupajo, govori o tem, da si zaupanje zasluži."
"Gregor se je vključil v našo, cerkniško skupnost voditeljev in sodeloval pri marsikateri skavtski dejavnosti. Enkrat smo recimo dobili stare, rabljene skafandre iz nekega laboratorija, ki jih je bilo treba pred uporabo pri skavtih pobarvati. Gregor se je odločil, da jih bo pobarval tako, da je dal barvo skupaj s skafandri prat v stroj in je imel potem še v naslednjih dveh pranjih modre obleke :)."
"Na misel mi prihaja Uskovniški teden, ki je bil zaradi obnove koče na Belih vodah in ne na Uskovnici. Naslov tedna je bil Od zaleta do poleta in da bi to na uvodnem večeru čim bolje prikazal, si s sabo prinesel smučarsko opremo: pancarje, čelado, smuči, palice … Poskrbel si celo, da si zares poletel s pomočjo animatorjev in seveda pristal s čudovitim telemarkom. Gregor, vedno si za akcijo in si hkrati upaš sanjati vse mogoče. Trudiš se biti mladim blizu, deliti odštekane fore, po drugi strani skrbiš za globlje, bolj osebne pogovore. Pri igrah in športu se vedno vživiš, glasba pa ti predstavlja posebno poslastico, s katero rad navdušuješ tudi vse okoli sebe. Ko te prevzame, svojo iskrico kar razlivaš naprej. Pri tebi cenim veder nasmeh, iskanje dobrega v ljudeh, iskrenost, odprtost in skrb za sočloveka. Zagnanost in srčnost naj bosta še naprej tvoji sopotnici."
