Nenavadni možje, ki so za življenje izbrali vrh stebra

Stiliti so bili asketi prvih stoletij po Kristusu, ki so si za bivališče zgradili ali izbrali opuščen steber. Tam so molili, pridigali, se postili in sprejemali romarje. Gre za nekoliko ekstravagantno obliko meništva, ki je danes ne poznamo več.

Beseda stilit izhaja iz grške besede stylos, kar pomeni steber. Prvi stiliti so se pojavili v petem stoletju v Siriji. Na klic po samoti in molitvi so odgovorili tako, da so si na vrhu zapuščenega, največkrat antičnega stebra naredili podest z ograjo.

Če so bili zelo visoki, so si uredili tudi škripec, po katerem so prejemali skromno jed in vodo. Le občasno so sprejemali druge ljudi – takrat so prislonili lestev, po kateri so lahko obiskovalci dosegli svetega moža. Stiliti so na svojih stebrih neprekinjeno ostali tudi več let ali celo desetletij.

Prvi mož, ki se je povzpel na steber in tako začel z novo obliko puščavništva, je bil sveti Simeon. Sin pastirja in globoko verne matere se je po tem, ko je v evangeliju prebral blagre, navdušil za Jezusov nauk. Bilo mu je le 13 let in kmalu se je začel odpovedovati udobnosti. Vse bolj je izbiral strogost in skromnost in pri 16 vstopil v samostan.

Nekega dne, pred začetkom postnega časa, je Simeon zahrepenel po samoti in askezi. Napotil se je na samoten kraj. Predstojnik mu je tja prinašal vodo in kruh, toda po nekaj dnevih so ga našli nezavestnega, hrane in pijače pa se ni niti dotaknil.

Ko so ga prinesli nazaj v samostan, so odkrili, da si je za pokoro okrog pasu močno zatisnil grob pas, ki mu je povzročil rano. Zaradi svojeglavosti in pretirane askeze so ga odslovili.

Simeon si je poiskal samotno kolibo, se vanjo zaprl in nadaljeval svoje spokorniško življenje. Čez nekaj časa mu tudi to ni zadoščalo več, zato se je pomaknil še dlje v puščavo. Za novo bivališče si je izbral kamnit kraj in se zavezal, da bo živel na omejeni površini v obliki kroga, s premerom 20 metrov, in ne bo nikoli prestopil njene meje.

Glas o njem se je razširil in vse več romarjev je prihajalo k njemu. Simeona je to zelo motilo, saj mu je vzelo dragocen čas, ki bi ga sicer posvetil molitvi. Tako je začel znova iskati bolj primeren način življenja.

Da bi se osamil, tokrat ni pobegnil globlje v puščavo, ampak se je povzpel na zapuščen steber in si na njen zgradil podest z ograjo. Odločil se je, da bo tam živel do smrti. Njegov steber je bil sprva visok le kakšne štiri metre, sčasoma pa ga je dozidaval in dvigal, vse dokler ni dosegel vrtoglavih 15 metrov.

O njegovi nenavadni izbiri življenja je izvedela tudi cerkvena oblast. Odločili so se, da preverijo, ali Simeona slučajno ne žene pohlep po slavi.

Tako so mu cerkveni odposlanci nekega dne v imenu pokorščine zapovedali, naj stopi s svojega stebra in Simeon se je brez oklevanja spustil na tla. S tem je dokazal, da je njegova odločitev pristna in iz resnične želje po služenju Bogu v tišini in samoti.

Kmalu je bil znan daleč naokrog. Ko je videl, kako so k njemu prihajale množice in kako željni njegovih nasvetov so bili ljudje, si je od molitve odtegnil pol ure na dan. Ta dragocen čas je nato posvetil obiskom.

Vse je spodbujal in podpiral v duhovnem življenju. Čeprav je bil sam do sebe strog, je druge obravnaval nadvse nežno in sočutno. Nikogar ni nikoli spodbujal k verskemu fanatizmu.

Ženam pa ni pustil, da bi se približale njegovemu stebru, niti lastni materi ne. Iz stebra ji je zaklical: "Če bomo vredni, se vidimo v prihodnjem življenju." Po sinovem zgledu je tudi sama začela puščavniško življenje in se namestila nedaleč stran od Simeona.

Simeon je na izbranem stebru preživel 30 vročih poletij in prav toliko ledeno mrzlih zim. Pri 72 letih (leta 459) je izdihnil – v drži molitve, s čelom naslonjenim na ograjo. Nihče ni posumil, da je mrtev. Mislili so, da moli. Čez nekaj dni pa so se le povzpeli na steber in ugotovili, da je mrtev.

Simeonovemu zgledu je sledilo veliko mož. Kult stilitov se je razširil po Vzhodni Cerkvi. V bizantinskem svetu se je obdržal do 13. stoletja, v rusko-pravoslavnem pa vse do 15. stoletja.