Njeno življenje se je tragično končalo pri 25 letih, zdaj je na poti, da postane svetnica

Helena Agnieszka Kmieć, poljska laiška misijonarka, ki je bila pri 25 letih brutalno umorjena med misijonsko izkušnjo v Boliviji, je od aprila letos kandidatka za blaženo. Rodila se je istega leta kot blaženi Carlo Acutis. V procesu se postulator, oče Pawel Wrobel, ne želi osredotočiti na njeno tragično smrt, ampak na njeno čudovito življenje.

Helena ali Helenka, kot so jo ljubkovalno klicali bližnji, se je rodila leta 1991 v Krakovu na Poljskem. Bila je drugorojenka Jana in Agnieszke, ki pa je kmalu po porodu umrla.

Oče Jan se je znova poročil in skupaj z novo ženo Barbaro sta ustvarila dom tudi za njegovi hčeri. Barbara je dekleti vzela za svoji in jima bila kot druga mama. Helena je večkrat rekla, da ima kar tri mame: biološko, Barbaro in nebeško.

Zaradi globoke in pristne katoliške vere je bil njihov dom poln topline, predvsem pa prežet z molitvijo. V družini Kmieć so bili nedeljska maša, romanja, verouk in dejavno življenje v župniji nekaj povsem naravnega.

Helena je kmalu začela kazati svoje darove in talente. Eden teh je bil ljubezen do molitve. Barbara se spominja, da je pri letu in pol nekega večera zlezla iz svoje postelje ter se pridružila večerni molitvi domačih. "S plenico pod roko je pokleknila poleg nas in molila z nami."

Drug poseben dar je bil občutljivost za bližnjega, ki ga je pokazala že zelo zgodaj. V drugem razredu verouka si je zapisala sklep, da se bo velikokrat nasmehnila prijatelju, ki ga nihče ne mara.

Helenka je bila zgledna učenka in ob koncu osnovne šole je pridobila štipendijo za vpis na prestižno srednjo šolo v Angliji. Tako se je za nekaj let ločila od svojih dragih domačih. Z Barbaro sta kljub oddaljenosti ohranjali pristen stik: desetko rožnega venca sta skupaj zmolili kar po telefonu.

Po maturi je želela vpisati študij medicine na Univerzi v Oxfordu, a ni bila sprejeta. Tako se je vrnila domov, v svojo domovino Poljsko, na katero je bila močno navezana. Vpisala se je na študij kemije, po diplomi pa se je zaposlila kot stevardesa.

Helena je bila vsestranska, gojila je številne talente. Med njenimi značajskimi potezami bi lahko izpostavili tri: nežnost, pogum in pripravljenost na akcijo. Oboževala je petje, glasbo, potovanja in hojo v hribe. A njena največja strast je bila pomagati drugim. Zdelo se je, da na svetu ni človeka, ki ga Helena ne bi zmogla vzljubiti. Poleg tega je v vseh situacijah, tudi sila neprijetnih, vedno našla pozitivno stran. Bila je dekle, ki se je dotaknilo vsakega, ki se je srečal z njo.

Helena je imela posebno karizmo. S svojim življenjem, izbirami in dejanji je kazala, da je svet lep in da je med nami še veliko dobrih ljudi. Življenje je treba izkoristiti in delati dobre stvari ter veliko doživeti, je bila prepričana Helena.

Ljubila je evharistijo in nikoli ni zamudila obhajila. V ljubezni do Jezusa in v intimnem odnosu z Njim je prejemala navdušenje in moč, da je svojo izkušnjo Boga želela deliti naprej. Zanjo je bilo povsem naravno živeti v svetu in ohranjati pristen odnos z Jezusom. Vse, kar je počela, je delala z navdušenjem, veseljem in zagonom.

Med študijem se je Helena podala na pot prostovoljstva. Pridružila se je salvatorijancem (Družbi božanskega Odrešenika), saj so se je besede njihovega ustanovitelja, patra Francisa Jordana, močno dotaknile. Zapisal je: "Dokler bo na svetu en sam človek, ki ne bo poznal in ljubil Jezusa Kristusa, Odrešenika sveta, ne smete mirovati."

In Helena ni želela mirovati. Zavedala se je, kako obdarjena je, in tako v prošnjo za sprejem med prostovoljce zapisala: "Vse veščine, ki jih imam, sposobnosti, ki sem jih pridobila, in darove, ki jih negujem, želim deliti z drugimi. Največji dar, ki ga imam, je, da poznam Boga. Tega ne morem zadržati zase. Če lahko komu pomagam, nekoga nasmejim, naredim srečnejšega ali nečesa naučim – hočem to storiti!"

Po letu dni duhovnih priprav je bila leta 2012 poslana najprej na Madžarsko in nato v Romunijo. Pomagala je pri organizaciji dnevnih taborov za otroke in mlade. Naslednje misijonsko potovanje je bilo v Zambijo, ki je precej nevarna dežela. A njena želja po služenju je bila močnejša. Odpotovala je, preprosto ni mogla drugače. Tam je otroke z ulice in iz revnih družin poučevala angleščino, matematiko in verouk. Poleg tega je skrbela za njihove osnovne potrebe.

"Helena je bila kronično neprespana, saj je na prvo mesto vselej postavila druge. Namesto da bi počivala, je počela na milijone drugih stvari," se je spominja ena od prostovoljk.

Njeno naslednje misijonsko potovanje je bilo v Bolivijo. Za razliko od Zambije je bila Bolivija varna država in z nizko stopnjo kriminala. Namenjeni sta bili v Cochabambo, kjer sta redovnicam pomagali ustanoviti sirotišnico.

Presrečna je ob pristanku na letališču posnela fotografijo, na kateri sta bili z Anito, prijateljico, nasmejani do ušes. Bolivija naj bi bil njen zadnji misijon, saj se je po vrnitvi domov želela poročiti s svojim fantom, ustvariti družino ter nadaljevati delo stevardese. A Bog je imel drugačen načrt.

24. januarja 2017 se je ponoči, natančneje ob dveh zjutraj, Helena prebudila in odšla v kuhinjo po kozarec vode. V tistem trenutku pa je tja vstopil Romualdo Mamio Dos Santos, ki je pod vplivom drog in alkohola vdrl v sirotišnico, da bi jo oropal. Ko je zagledal Heleno, se spravil nadnjo. Z nožem jo je večkrat zabodel, da ne bi mogla poklicati na pomoč. Zaradi petnajstih vbodnih ran in ureznin je Helena umrla kmalu po napadu. Imela je 25 let.

Policija je izsledila storilca, ki je priznal umor Helene Kmieć. Bolivijsko sodišče ga je obsodilo na 30 let zapora brez možnosti pogojnega izpusta, saj je bil pred tem že obsojen zaradi posilstva.

Napadalca so nekega dne privedli na kraj zločina. Ker je bil mrzel dan, ga je redovnica po nenadnem vzgibu ogrnila z odejo in mu ponudila kozarec vode. V tistem trenutku se je v njem nekaj zlomilo. Padel je na kolena in prosil za odpuščanje.

Helenini domači so mu kljub bolečini ob izgubi odpustili. Njena starejša sestra Teresa je dejala: "Ko je bila živa, smo jo poznali le tisti, ki smo se z njo srečevali. Sedaj pa Heleno poznajo tisoči in tisoči. V tem trenutku lahko naredi več kot takrat, ko je bila na zemlji."

Po njeni smrti so našli na list papirja napisan seznam ciljev, ki si jih je zastavila: naučiti se špansko, ustanoviti katoliško podporo za stevardese in postati svetnica. Prvih dveh ni uspela uresničiti.

Kolikim je resnično nekaj pomenila in kolikim je pomagala, je postalo jasno šele ob njenem pogrebu. Od vsepovsod so prihajali, da bi se poslovili od Helene. Njeno življenje je bilo kratko, a polno. Njena smrt pa naj postane seme novih misijonskih poklicev: ljudi brez strahu, ki gradijo svet brez zidov in neenakosti.

Po smrti so jo odlikovali s križcem za posebne zasluge, njenega slovesa pa so se udeležili tudi predstavniki vlade. Njeno junaško življenje prikazuje dokumentarni film, ki so ga Poljaki posneli leta 2018.