Štajerka Nataša in Primorec Peter Grbec sta se spoznala v Ljubljani, družino pa sta si ustvarila v vasici nad Sečovljami. Od njihovega doma, kjer mikrobiologinja in učitelj geografije ob službi skrbita za manjšo kmetijo, pogled seže na hrvaško morje, slovensko obalo, italijanski Gradež in vse do Triglava. Pogovarjali smo se o kulturnih razlikah znotraj Slovenije, preizkušnjah in veri na Primorskem.
Vajina skupna zgodba sega v študentska leta. Kako in kje sta se spoznala?
Peter: Spoznala sva se v Frančiškovem študentskem domu v Šiški. Bila sva skoraj soseda. Imel sem strateško pozicijo, saj je Nataša do svoje sobe morala mimo moje. V domu smo bili študenti zelo povezani, zagotovo nas je deset parov iz naše generacije, ki smo se tam spoznali in se poročili. Nekaj so bile verjetno maše, pa verouk, veliko smo se družili …
Nataša: Popoldne na kakšni odbojki. Imeli smo tudi gledališko skupino, ki jo je Peter vodil, jaz pa sem igrala.
Kako sta vedela, da sta drug za drugega?
Nataša: Predvsem je bil to način preživljanja prostega časa. Oba namreč rada potujeva.
Peter: Imel sem star avto, s katerim sva se vozila v hribe. Imela sva knjigo Sto naravnih znamenitosti Slovenije in sva skoraj vse obiskala. Če si povezan v nekem domu, se povežeš tudi na druge načine. Leta 2006 sva se poročila in se vselila skupaj. Imela sva dogovor, da se preseliva tja, kjer prvi dobi službo. Ni bilo samoumevno, da bo to moj domači kraj. Tu smo, ker sem jaz dobil službo v Kopru.
Nataša, kako ste se kot Štajerka vživeli v novo okolje?
Peter: (smeh) Težko. Tu gre vse bolj počasi.
Nataša: Že okolje te težko sprejme in se moraš kar potruditi. Najbolj te sprejme, ko dobiš otroke. Z vrtcem in šolo dobiš socialno mrežo. Zdaj se res počutim doma. Je pa drugače. Štajerska je "Ordnung und Disziplin" (red in disciplina, op. a), tu pa je bolj …
Peter: So kulturne razlike. Ko mi rečemo, da se zmenimo, še ne pomeni, da se res. Se je treba še malo pogovoriti in razmisliti, ali smo res prepričani. Nekdo, ki tega ni vajen, težko razume. Nataši se je bilo na to težko navaditi.
Nataša: Nisem si mislila, da je na 200 kilometrov razdalje lahko res taka razlika v mentaliteti.
Je bil to kdaj razlog napetosti v vajinem odnosu?
Nataša: Bi rekla, da je še zdaj. Ne morem reči, da sem se "poprimorščila". Še vedno se dogaja, da je po pogovoru zame zgodba zaključena. On pa: Ne, saj sva se komaj začela pogovarjati.
Skrbita za butično kmetijo, ki sta jo prevzela po Petrovih starših. Kako se vam to izide?
Nataša: Oba sva odraščala na manjši kmetiji. Delo na zemlji me sprošča. Nam je to popoldanska dejavnost, imamo 250 oljk in tisoč sadik sivke. Mogoče ni videti veliko, a dela je kar nekaj. Poleg službe je kar konkreten hobi. Pridelujemo oljčno olje, iz sivke pa eterično olje, hidrolat ter žepke in punčke, polnjene s suho sivko. Je pa to kar posel, iz kmetovanja prehajamo v podjetništvo in marketing.
Peter: Oljke smo že imeli. Potem smo v obdelavo dobili še eno njivo in nismo točno vedeli, kaj bi. Jaz bi sadil oljke, ker to znamo delati. Nataša pa si je zaželela sivke. Ta del je zdaj bolj na njej, jaz malo pomulčim in pokosim …
Nataša: Poskušava vključevati tudi otroke, tako pri pridelavi kot pri prodaji, na stojnici. Ne igramo družabnih iger, ampak skupaj polnimo žepke s sivko. Skupno delo je doprinos k vzgoji. Sploh vidim, da se otroci včasih zlepa ne odprejo za pogovor, ko pa jih pelješ s seboj na njivo in skupaj delamo, pogovor hitreje steče.
Peter, kako vam učiteljske izkušnje pomagajo pri vzgoji vajinih otrok?
Peter: V šoli marsikaj vidiš, dobrega in slabega, zato potem doma svojim več težiš. Vsaj tako mi otroci radi povedo. Učiteljski poklic je lep, čeprav to ni bila moja prva izbira. Po gimnaziji sem tako na hitro opravil s to odločitvijo in tako najprej eno leto študiral ekonomijo. V srednji šoli sem se veliko naučil o matematiki, fiziki, biologiji, malo pa o tem, kaj bi rad delal v življenju. Zato danes dajem veliko poudarka na to, da otroci spoznajo samega sebe.
Ste zaradi te izkušnje pri svojih otrocih bolj pozorni na ta življenjska vprašanja?
Nataša: Precej zgodaj jih začnemo spraševati, kaj jih zanima, jim pomagamo in spodbujamo. Tudi najmlajšo že sprašujem, česa si želi. Niti ne pričakujem odgovora, jo pa spodbujam, da je začne razmišljati o tem.
Peter: A vedno na koncu rečemo, da je odločitev njihova. Pomembna je samostojnost in da znajo sprejemati odločitve, da niso vodeni.
Velika preizkušnja za vašo družino je bila nesreča, ki je vam, Peter, vzela nogo. Kako vas je to zaznamovalo?
Peter: Zgodilo se je pred desetimi leti, ko sem na njivi frezal. Bil je splet čudnih okoliščin, da mi je nogo potegnilo noter. Posledica je bila podkolenska amputacija desne noge. Bila je kar huda preizkušnja. Otroci so bili še majhni, Marta je imela eno leto, Luka tri in Ana pet. Oni so s tem rasli.
Se pa spomnim, ko sem ležal v bolnišnici, da me je bilo strah, da bi se me sramovali. Vsak bi hotel biti svojim otrokom heroj, jaz pa v tistem trenutku nisem vedel niti, ali bom sploh še lahko hodil.
Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel k sebi, da nimam več težav, da hodim s protezo ali celo brez nje. Po desetih letih sem šel letos zaradi težav s kožo prvič v šolo brez proteze, to sem učencem tudi povedal, da ne bom mogel kazati po atlasu, in ni bilo težav. V desetih letih ni bilo enega učenca, ki bi kaj grdega rekel čez to. Z učenci v šoli imamo en lep odnos in tudi moji otroci so to lepo sprejeli, nikoli jim ni bilo nerodno zaradi tega.
Kaj vam je pomagalo, da ste premagali samega sebe?
Peter: Motivacija so mi bili otroci. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če ne bi imel otrok. Za koga se potruditi?
Nataša: Midva sva otroke dobila zelo hitro enega za drugim. Ko zdaj gledam za nazaj, je že prav, da je bilo tako. V obdobju po nesreči se verjetno še nekaj let ne bi odločila za še kakšnega. Tako pa so bili tam, njega so gor držali. Zanimivo je bilo, ko je še v bolnici rekel, da si je vedno želel otroke naučiti smučati. To je bilo prvo vprašanje, kako bo to zdaj uresničil. A potem jih je vse tri.
Peter: Najprej sem moral samega sebe ponovno naučiti. Vsega se moraš na novo naučiti, od hoje naprej. To so povsem drugi občutki.
Kako pa živite versko življenje, ki je v tem okolju sicer precej opustošeno?
Nataša: Spadamo pod župnijo Krkavče. S puncami sodelujemo pri mladinskem pevskem zboru. Imamo pa tudi zakonsko skupino.
Peter: Je pa za vse to zaslužena ena oseba, ki je gonilna sila vsega skupaj. Bil je pobudnik za zakonsko skupino, hkrati ta ista oseba vodi mladinski zbor, kamor hodijo punce, Luka pa noče.
Ministrira?
Nataša: Ne. Če nimaš te družbe, ki bi te potegnila, potem je težko. V njegovi generaciji ni mladih, ki bi bili tako aktivni.
Peter: Ko sem bil jaz ministrant, smo se tepli, kdo bo ministriral. Če nisi prišel vsaj deset minut pred mašo, nisi dobil obleke. Govorim seveda za trideset let nazaj. Ne razumem, kaj se je zgodilo. Nad župnijskim življenjem se ne moremo pritoževati, zagotovo pa manjka najine generacije in mladih.
Nataša: Ni množičnosti, ki bi mlade potegnila.
Kaj vas drži, da v takem okolju vztrajate v življenju v veri?
Peter: Mi se skušamo navezati na stvari, ki so dobre, kot sta zakonska skupina in mladinski zbor. Ostale stvari, ki niso tako koristne, daš v drugi plan. Je pa res, da je veliko odvisno od tega našega "motorja". Iz tega bi se morali vsi učiti: ni dovolj le pasivna udeležba pri maši, vsak mora kaj aktivno doprinesti. Če bi vsak imel to logiko, bi se marsikaj naredilo. Če se pa samo pritožujemo in nič ne naredimo, ne pripelje nikamor.
Nataša: Vera nam je že toliko dala – midva sva se spoznala zaradi tega, tudi čez preizkušnje greš, ker zaupaš – da bi rada to predala tudi otrokom: da ko je hudo, se imaš na kaj obrniti. Je pa zagotovo nekaj drugega vzgajati v katoliškem duhu tu kot pa na Štajerskem. Kot starš moraš biti veliko bolj vztrajen. Sploh ker njihovi vrstniki drugače preživljajo čas kot mi, ki gremo v petek zvečer skupaj na pevske vaje.
Kako pa je živeti s pogledom na morje, blizu obale, kamor drugi prihajamo bolj ali manj le na dopust?
Nataša: Mi se kar hodimo pridno kopat. Nismo eni tistih, ki živijo blizu morja in skoraj nikoli ne pomočijo niti nog.
Peter: To je prinesla Nataša. Pri nas niso bili tega tako vajeni. To je tisto, kar imaš pred seboj, ne ceniš toliko. Sploh ko sva dobila otroke, smo pa res kar redno začeli koristiti bližino morja. Je pa zanimiva kulturna razlika: Primorci se gremo kopat zvečer, po sedmi uri. Ne gremo za cel dan na plažo, niti ne vemo, kaj bi cel dan tam počeli.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
