"Največji čudež, ki se je zgodil v mojem življenju, je spoznanje Gospoda po Svetem pismu, kako mi govori, kako me osebno nagovarja," pravi Majda Štaher, naša današnja sogovornica. Aktivna sodelavka pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec Pastir.si je spregovorila o tem, kako je v svojem življenju odkrivala Jezusa in stkala globok odnos z njim. Hkrati se je dotaknila tudi nekaterih življenjskih preizkušenj, ki so jo zaznamovale.
Odraščali ste v nekoliko drugačni, razširjeni družini. Kakšne spomine imate na to obdobje, ste kaj pogrešali?
Odraščala sem v razširjeni medgeneracijski družini, kjer so se medsebojne vezi med nami prepletale kot nevidne nitke. Moja mama si je v mojem zgodnjem otroštvu po razhodu z mojim očetom z novim možem ustvarila novo družino, mene pa prepustila v skrb svojim staršem.
V isti hiši sem živela skupaj z babico in dedkom, v spodnjem nadstropju hiše pa je njuna hči, moja teta z družino, ki je prav tako prevzemala vlogo moje skrbnice in sem jo hkrati dojemala kot starejšo sestro. Pri mojih štirih letih sta teta in njen partner postala starša fantku in tri leta pozneje še deklici. Vsi smo bili zelo povezani.
Pomanjkanja skrbi zame resnično nikoli nisem pogrešala, saj se mi je zdelo, da sem zaradi svoje situacije še posebej pod "drobnogledom", da le ne bi česa pogrešala in da mi ne bi kaj manjkalo. 😊 Veliko je spominov na to obdobje, posebej mi ostaja, kako je bila pri nas velikokrat polna hiša, saj sta bila stara starša gostoljubna in smo imeli pogosto obiske sorodnikov, prijateljev.
In pa ostaja mi to, da sem kljub vsej pestrosti v sebi nekaj pogrešala. Nekaj v meni je povzročalo otožnost. Zdaj vem, da ni bil toliko razlog, da sem vendarle na nek način pogrešala bližino biološke matere in očeta, kot pa to, da sem v naši družini pogrešala bližino Boga. Stara starša sta me sicer naučila moliti, prejela sem zakramente, a vendar doma nismo "znali" moliti. Bog ni bil nikoli v središču, saj ga nismo poznali kot osebnega Boga.
Šele zdaj, po življenjskih (pre)izkušnjah, mojih in tistih, ki so bili takrat ob meni, vidim, kako zelo pomembno je dati Bogu mesto v svojem življenju, ga osebno spoznavati, sprejeti, se obračati nanj. Potem pride Gospod v odnose, ki postanejo resnično polni, izpolnjujoči.
Na kakšne načine ste skozi leta poglabljali svojo vero? Katere so bile tiste "prelomne" točke?
Gospod je v mojem srcu že od nekdaj pripravil prostor zase in me iskal. Seveda sem ga iskala tudi jaz, ampak kako je to težko, ko tipaš na slepo, ko si na poti "sam", ko nimaš ob sebi nekoga, ki bi ti kazal smer.
Obiskovala sem sicer verouk, sprejemala nauk, kot so nas učili, toda osebno Boga nisem poznala. Tudi pri maši se nisem počutila doma, ampak bolj kot obiskovalka.
In potem ugotoviš, kako zelo iznajdljiv je Bog, in ker pozna srce vsakega, počasi odpira, odstira pogled, skozi lepote narave, stvarstva, različne, tvoje situacije, ki niso vedno lahke ... skozi življenjske preizkušnje. In potem se ti da spoznati skozi besedo – Sveto pismo in pritegne ... tako zelo, in naenkrat postane Beseda.
To je največji čudež, ki se je zgodil v mojem življenju, spoznanje Gospoda po Svetem pismu, kako mi govori, kako me osebno nagovarja. To mi prinaša neizmerno veselje.
Katera oblika molitve vam je še posebej blizu?
Ko sem pred Njim, pred Najsvetejšim, v tišini, torej adoracija. Ko sem samo tam in se prepustim. Pa molitev rožnega venca in pa tudi preprosto samo pogovor z Njim. Ko se obračam Nanj, naj je to doma, v naravi, kjerkoli. Takrat spoznavam tisto bližino, da je Bog vedno z menoj, nikoli daleč. Da mi je bližje kot kdorkoli drug.
Kako v vsakdanjem življenju prepoznavate darove, prejete prek molitve? Na kakšne načine jih prenašate na ljudi v svoji okolici?
Največji dar molitve je zame ljubezen, ki jo Gospod vliva v srca svojih vernih. In pa mir v srcu. Se mi zdi, da ko sem v miru in v njegovi ljubezni, lahko to dajem tudi naprej. Molitev me pomirja, tudi v mojih vsakdanjih odločitvah. Zaradi molitve se počutim varno, pod Njegovim vodstvom. Pogled se razjasni in vidiš, kje si lahko kdaj tudi koristen, vidiš drobne stvari, ki jih sicer, ko si sam sebi svetovalec, ne vidiš. Bog pa po molitvi tudi kaže ljudi, ki jih išče in h katerim morda v nekem trenutku pošilja prav tebe. Da si v oporo, tolažbo, prineseš upanje ali pa preprosto pomagaš z delom, molitvijo ...
Kje pa se čutite najbolj povezani z nebeško Materjo?
Z Marijo se čutim najbolj povezana v molitvi rožnega venca, pa ko molim druge "njene" molitve – angel Gospodov, Magnifikat, ko ji zapojem Salve Regina … pa v njenem materinstvu, služenju, v njeni tišini in gledanju.
Gotovo pridejo tudi težki trenutki. Kako takrat čutite Božjo navzočnost?
Ko sem bila mlajša, sem se jih izjemno bala. Po kakšni težji preizkušnji pa vidiš, da te Bog nikoli ni pustil samega. Vedno pošlje koga, ki ti je lahko v trenutni situaciji v pomoč. Da moli zate, da ti pomaga v tvoji stiski. Ti je v oporo, pokaže smer. Samo obrniti se moramo na Gospoda, prositi za pomoč in zaupati. On nas nikoli ne pušča same, ampak vedno pošlje tolažbo, da mir v srce in pošilja ljudi, s katerimi zmoremo. To sem izkusila in vedno znova izkušam.
Kako vas je oblikovalo materinstvo?
Materinstvo me je oblikovalo in me še oblikuje. Sem mama hčere, ki je že skoraj odrasla, in enega otročička, ki je že pri Bogu. Mislim, da je materinstvo eden najlepših, če ne celo najlepši dar, ki ga je ženski podaril Bog. In Bog tu ne varčuje, saj ta dar podarja vsem in v izobilju. Tudi samskim ženam ali redovnicam, ki so lahko "matere" tolikim ljudem ... Vsem, ki jim prinašaš Kristusa, ki jim ga približaš, postaneš na nek način duhovna mati, saj se v njih po tebi "rodi", zaživi Kristus.
S katerimi izzivi se spopadate kot mama samohranilka?
Največji izziv je bil zame biti otroku ne samo mati, temveč tudi oče, dati otroku ramo očeta, besedo očeta, takrat, ko jo je potreboval, kar pa kot ženski lik ne moreš izpolniti. Sama sem se in se še v takšnih situacijah po pomoč, tolažbo in nasvet, kako ravnati, obračam na Očeta.
Se glede na svoj položaj v Cerkvi čutite dovolj slišano in sprejeto? Imate kdaj občutek, da vas gledajo postrani?
Všeč mi je moja Cerkev, čutim se sprejeto. Nisem pa se vedno počutila tako. Ne gre za to, da ne bi bila slišana in se čutila sprejeto. Tu je tudi moj del, da hodim skupaj z drugimi, da tudi jaz poslušam, da smo v dialogu. In da imam sama razčiščeno, kaj, kdo Cerkev smo. Ne idealni in popolni ljudje, ampak ljudje, ki smo takšni, kot smo, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi. Če sama to razumem in sprejemam, sebe in druge, in da je prav za takšne, za nas prišel Kristus, potem nimam težav s tem, kaj si o meni misli kdo drug.
Kakšen bi bil vaš nasvet vsem, ki želijo stkati bolj oseben odnos z Gospodom, pa ne vedo, kje bi začeli?
Najprej naj se spoprijateljijo s Svetim pismom, ker je to pismo najbolj ljubečega Očeta prav za vsakega, osebno zanj. In potem naj povejo Jezusu, njegovemu Sinu, da bi ga radi osebno spoznali. Naj se z njim pogovarjajo. Naj mu govorijo o vsem, tako o lepih stvareh kot tudi o vsem, kar jih teži in bremeni. Naj mu govorijo preprosto in iskreno, kot bi govorili najboljšemu prijatelju, najboljšemu očetu, najboljšemu bratu. In potem naj poslušajo. Odgovoril bo. :)
