“Prostovoljstvo je vedno dvosmerna cesta – ko pomagaš drugemu, pomagaš tudi sebi”

Lea Lipič je stara 21 let in vedno s ponosom pove, da je delo, ki najbolj hrani njeno srce, prostovoljstvo.

V trenutkih, ki si jih vzame zase, skoraj vedno izbere knjigo iz zbirke, ki jo je v vseh letih nabrala na marketih prodaje starih knjig. Ne more je spustiti iz rok, dokler ni prebrana, ne glede na dejstvo, da je takrat ponavadi ura čez tretjo zjutraj.

1. Kaj počneš kot prostovoljka?
Ne pripadam nobeni specifični organizaciji, temveč sem aktivna na raznovrstnih področjih. Začela sem z druženjem in kuhanjem z brezdomci v centru mesta, kjer smo imeli organizirano skupinsko ustvarjanje večerje. Tisto leto sem šla tudi na tabor Biserov.

Naslednje leto sem druženje z brezdomci nadomestila s sodelovanjem pri Izmenjevalnici oblačil prek Rdečega križa. Sledila je epidemija, med katero sem se osredotočila na pomoč znotraj svoje družine. Ko smo prešli v vsakdanje življenjske tirnice, sem se udeležila tabora za otroke s posebnimi potrebami.

Ker sem si vzela leto odmora zaradi odločitve za spremembo študija, sem se odločila za prostovoljski projekt na mednarodni ravni, odšla sem v Gano. Glavna naloga projekta je bila usmeriti in podpreti ganske fante in predvsem deklice, stare od 12 do 17 let, k ozaveščanju o mentalnem zdravju in razviti njihove osebne in poklicne veščine ter jih pripraviti na večjo možnost za uspešno prihodnost.

Po prihodu v Slovenijo sem pred kratkim odšla na tabor za otroke s posebnimi potrebami, avgusta pa bom zopet sodelovala na taboru Biserov.

2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Morda me je podzavestno spodbudila globoka želja po povezovanju in ustvarjanju pozitivnih sprememb v življenju drugih. Morda je to izviralo iz otroških izkušenj, ko sem se ob knjigah potapljala v različne svetove in zgodbe, kar me je spodbudilo k razmišljanju o tem, kako bi lahko tudi sama prispevala k izboljšanju sveta okoli sebe. Knjige so mi odprle oči za raznolike človeške stiske in radosti, kar je v meni vzbudilo empatijo in sočutje do drugih.

V meni je bilo vedno prisotno nezavedno iskanje smisla in globljega pomena v življenju. Prostovoljstvo je postalo način, kako to potrebo uresničiti – skozi konkretna dejanja, ki imajo neposreden pozitiven vpliv na življenja drugih. Vsaka izkušnja, od kuhanja z brezdomci do dela z otroki, je krepila občutek povezanosti in skupnosti. To je bila priložnost, da sem izkusila, kako lahko kolektivni napor prinese pozitivne spremembe, in ta občutek povezanosti in sodelovanja me je globoko izpolnjeval in me še vedno.

Morda je bilo v ozadju tudi hrepenenje po lastni rasti in osebnem razvoju. Vsak prostovoljski projekt, še posebej tisti v tujini, me je postavljal pred nove izzive in me prisilil, da sem se soočila s svojimi strahovi ter presegla lastne omejitve. To me je bogatilo na način, ki ga druge izkušnje niso mogle, in me vodilo k večji samozavesti in zavedanju lastne identitete.

Poleg tega je bil morda v ozadju tudi vpliv moje družine in okolja, kjer sem odraščala. Vrednote, kot so skrb za druge, solidarnost in altruizem, so bile del moje vzgoje. Podzavestno sem morda želela uresničiti te vrednote v svojem življenju in prostovoljstvo je bilo naravna pot za to.

Vse te motivacije so se sčasoma prepletle in oblikovale moje potovanje v svet prostovoljstva. Vsaka nova izkušnja me je bogatila, kar me je še bolj motiviralo, da nadaljujem in iščem nove načine, kako lahko prispevam k dobrobiti drugih.

3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Ko sodelujem v prostovoljskih dejavnostih, se počutim povezano z ljudmi na način, ki presega površinske odnose. Kako lahko človeška bližina in odprtost za poslušanje ter majhna dejanja prijaznosti močno vplivajo na življenje drugega. Prostovoljstvo je vedno dvosmerna cesta. Čeprav se zdi, da pomagaš drugemu s svojim prostovoljnim delom, pravzaprav tudi tebi izkušnja zelo pomaga.

Velikokrat ljudje, od katerih ne pričakuješ, podajo nasvet, besedo ali pomoč, ko sploh ne veš, da jo potrebuješ. S spoznavanjem novih ljudi nabiraš izkušnje, ki pripomorejo h kakovostnemu življenju, kakršnega prej nisi poznal. Prostovoljstvo ne izpolnjuje le na osebni ravni, temveč zagotavlja tudi izjemno bogat vir za razvoj osebnih in poklicnih veščin.

Z delom razviješ organizacijske sposobnosti, načrtovanje, usklajevanje dejavnosti za skupine, skrb za logistične podrobnosti. Vodenje, sodelovanje in delo v ekipi pripomorejo k znanju uspešnega motiviranja ljudi, reševanja konfliktov in učinkovitega ustvarjanja pozitivnega delovnega okolja.

Zaradi dela z različnimi skupinami ljudi, od otrok do odraslih, izpopolniš komunikacijske veščine. Jasno in učinkovito izražaš svoje misli, poslušaš in razumeš potrebe drugih ter začneš podzavestno prilagajati svoj način komunikacije glede na sogovornika. Čas, preživet v prostovoljstvu, me torej ne izpolnjuje le duhovno ter osebno, temveč prinese ogromno izkušenj ter potenciala za uspešno delovanje v akademskem in poklicnem vidiku v prihodnosti.

4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Ob prostovoljnem delu vedno doživljam vrsto različnih odzivov, odvisno od sogovornika, s katerim sodelujem. Z gotovostjo lahko trdim, da vsi, ki gredo v prostovoljstvo, odnesejo s seboj dobre izkušnje. Otroci, ki hodijo na tabore, celo leto čakajo na tisti teden, ko bodo lahko uživali, se sprostili, spustili vse svoje zavore, negotovosti ali strahove, s katerimi se srečujejo.

Tako normativni otroci kot s posebnimi potrebami so si v tem vidiku enaki. Na koncu tedna vsi komaj čakajo, da mine še eno leto, ko bodo zopet prišli na tabor. Njihovi nasmehi in iskrice v očeh so najboljši odziv in nagrada za ves trud in čas, ki ga prostovoljci vložimo. To veselje je nalezljivo in napolni z energijo. Toda ne glede na to, ali gre za brezdomce, otroke na taborih ali mlade v Gani, odzivi hvaležnosti so vedno prisotni.

Enotedensko delo na taborih prinese takojšnje povratne informacije v obliki komentarjev, vprašanj ali celo fizičnih odzivov, kot so objemi in klepeti. To omogoča hitro prilagajanje in izboljšanje svojega pristopa. Toda na dolgi rok sem priča, kako se posamezniki razvijajo, pridobivajo samozavest ali izboljšajo svoje življenje med drugim tudi zaradi pomoči, ki so jo prejeli.

Otroci na taboru s posebnimi potrebami se z veseljem spomnijo, kaj vse so dosegli v preteklem letu. Kot prostovoljka z njimi čutim njihovo veselje, srečo in ponos nase. Že dejstvo, da z mano delijo svoje izkušnje, je odziv, zaradi katerega sploh sem prostovoljka. Sreča drugih izpolnjuje na način, ki ga ni mogoče opisati z besedami.

5. Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj?
Ob vsakem obrazu, s katerim sem imela stik kot prostovoljka. Ob vseh otrocih, mladostnikih ter odraslih, ki so mi vsakič znova vedno pokazali, da so zmožni prekositi same sebe in nadaljevati ob vsakem izzivu.

Ne glede na njihovo osebno izkušnjo življenja so vedno borci. Toda največ ponosa čutim ob dejstvu, da ne gredo skozi življenje z muko, temveč vedno izzivom naproti. To se vidi že v jutranjem vstajanju, vsakodnevnih pogovorih in sodelovanju. Ne glede na težave, ki jim jih življenje prinaša, vsak dan znova hodijo v svet odločno in ponosno in vsak dan bolj osebnostno rastejo.

Hkrati sem ponosna tudi na prostovoljce. Ljudje vseh starosti, z vseh kontinentov. Za sočloveka se vsak dan znova odločajo nameniti svoj čas in trud. Velikokrat pozabimo, da imajo tudi prostovoljci svoje vsakodnevne izzive v življenju.

Prišla sem do zaključka, da smo pravzaprav vsi vsakodnevno vsakemu, s katerim imamo stik, prostovoljci. Več časa kot namenimo prostovoljstvu, bolj si bomo lahko medsebojno pomagali in ustvarili boljši svet.

6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Vsakič, ko smo ustvarjali večerjo z brezdomci, sem se med drugim pogovarjala tudi s starejšim možakarjem, recimo mu Franci. Tisti določen dan smo imeli nalogo rezanja sadja. Ko mi je razlagal, kako je spoznal svojo ženo, se je urezal v dlan, ureznina pa je imela obliko polmeseca, skoraj kot oblika polovice srca. Z ureznino je bilo vse dobro, brazgotino pa še vedno ima. Vsakič, ko se srečava v centru mesta, se nasmehneva ob spominu, kako je govor o ljubljeni ženi pripeljal do trajnega spomina na dlani v obliki polovice srca.

V Gani sem imela priložnost delati z mladimi dekleti pri različnih delavnicah. Organizirala sem skupino 20 deklic, s katerimi sem redno sodelovala. Vsakič je do skupine prišla tudi deklica, ki ni bila del našega programa, saj ni hodila v šolo (šola je tam namreč plačljiva). Vsakič sem dovolila, da se nam pridruži, ko pa sem odhajala, mi je dala zapestnico, ki jo je sama spletla, ter dejala, da so bili to najboljši trenutki njenega dneva ter ji bodo za vedno ostali v spominu.

Na taboru za otroke s posebnimi potrebami je bil devetletni fant. Bil je del moje skupine ter zelo razigran. Prepričala sem ga, da bova skupaj nastopila na dogodku Pokaži, kaj znaš. Čeprav je bil sprva zelo zadržan, je na koncu privolil in se cel dan domišljal raznovrstnih idej. Seveda sem nekaterim idejam morala nasprotovati, saj nisem nameravala poskusiti vseh vrst žuželk, da bi lahko občinstvu pokazala, katere lahko pojem in katere ne, on pa bi bil chef.

Na koncu sva se odločila za točko intervju, katere se je sam spomnil, in na smešen način ozavestila pogled na to, kako ravnati z okoljem, pospravljati smeti in podobno. Ko sva končala, so mu vsi ploskali in če že ne iz njegove govorice, sem videla toliko ponosa in iskric v očeh, da sva bila oba dvojno vesela ter sem še nekaj dni poslušala, kako je užival.

7. Zakaj bi k prostovoljstvu povabila tudi druge?
Povabilo drugih k prostovoljstvu ni le vabilo k delu, temveč priložnost za soustvarjanje izjemnih trenutkov, vplivanje na življenja in osebno rast. Prostovoljstvo ponuja edinstvene izkušnje, ki bogatijo življenje na načine, ki jih ni mogoče najti v vsakdanjem rutinskem življenju.

Z delom v različnih okoljih, od lokalnih skupnosti do mednarodnih projektov, lahko posamezniki pridobijo dragocene izkušnje, se soočijo z različnimi izzivi in se naučijo stvari, ki jih običajno ne bi spoznali. Ko se prostovoljci združijo, se poveča tudi njihov skupni vpliv.

Več ljudi lahko prispeva k večjim projektom in doseže širši spekter pomoči. Na primer, organizacija večjih dogodkov, zbiranje sredstev ali pomoč v skupnosti postane lažje in učinkovitejše s prispevkom več posameznikov. Prostovoljstvo pogosto prinaša tudi priložnosti za gradnjo trdnih vezi in prijateljstev.

Skupno delo na projektih in sodelovanje pri doseganju ciljev ustvarja občutek skupnosti in pripadnosti. Te vezi so lahko dolgotrajne in nudijo podporo v težkih časih ter prinašajo veselje in zadovoljstvo. Prostovoljstvo pa je med drugim odličen način za razvoj različnih veščin, kot so timsko delo, komunikacija, organizacija in reševanje problemov.

Ko drugi vidijo pozitiven vpliv prostovoljstva, so pogosto navdihnjeni, da tudi sami postanejo prostovoljci. S svojim zgledom lahko vplivamo na druge in spodbudimo generacije prihodnjih prostovoljcev, kar dolgoročno prispeva h gradnji boljše družbe. Prostovoljstvo je priložnost za ustvarjanje pozitivnih sprememb, osebno rast in gradnjo močnejše, povezane skupnosti.