Julija Bukvič je študirala socialno delo, sedaj pa dela kot osebna asistenka ter izvaja delavnice za mlade o drogah in duševnem zdravju.
Bila je tudi ena od tekmovalcev letošnje sezone kuharskega šova MasterChef. Pravi, da je bila to zanjo zares posebna izkušnja, predvsem zaradi vseh prijateljstev, ki so se razvila v času snemanja. Kuhanje je njena strast in oblika terapije, zato bi rada svoje veselje delila tudi z drugimi, predvsem z mladimi.
Spominov iz MasterChefa je zagotovo veliko, a vseeno: kateri utrinek se vam je najbolj zapisal v spomin?
Najlepša stvar MasterChefa so gotovo ljudje, ki sem jih spoznala, tekmovalci, z nekaterimi smo še zdaj povezani. To in tudi vsi dogodki, ne samo v času snemanja, ampak predvsem ko smo bili v hiši in smo se družili in pol leta skupaj živeli.
To mi najbolj ostaja, saj smo se res močno povezali, bili smo izolirani od sveta in imela sem veliko srečo, da sem bila obkrožena z dobrimi ljudmi. Če ne bi bilo tako, bi verjetno šla prej domov. V lepem spominu mi ostaja tudi dobra hrana, ki smo jo jedli. V hiši smo skupaj veliko kuhali in ustvarjali. Kar smo skuhali, smo tudi pojedli. 😊
Nekateri pravijo, da smo gotovo dobili navodilo, da ne smemo biti dramatični, a to ni res, preprosto smo se zelo dobro razumeli. Tudi ni bilo pretirane tekmovalnosti, kar je meni super, saj po naravi nisem zelo tekmovalna. Bilo je zelo sproščeno vzdušje.
Ljudi na svojem profilu na Instagramu nagovarjate k temu, naj čim več kuhajo sami oziroma doma. Kaj bi svetovali bralcem, še posebej mladim, ki bi radi sami kuhali, pa ne vedo, kje začeti?
Prvi nasvet za mlade je predvsem to, naj se lotijo. Tudi če ne znaš kuhati, lahko na internetu najdeš ogromno receptov in res lahko pripraviš zelo dobro in zdravo kosilo v 15 minutah. Predvsem pa je veliko ceneje, kot če bi naročil hrano na dom. Samo začeti je treba. Tudi če kdaj kaj zažgeš, ni pomembno. Tretji ali četrti poskus bo gotovo uspel.
Kakšen je po vaše dober kuhar?
Mislim, da za dobrega kuharja niso tako pomembne neke tehnike in izkušnje, ampak to, da kuhaš s srcem in s sestavinami, ki jih poznaš in so ti všeč. Na koncu bo gotovo dobro, če ne, pa skuhaj še enkrat. 😊
Znani ste po srčnosti in tem, da radi pomagate drugim. Kaj sami prejmete, ko dajete svoj čas za druge?
Mislim, da je ena najlepših lekcij, ki smo jo dobili pri študiju socialnega dela, da vedno, ko pomagaš, vedno tudi prejmeš nekaj nazaj, se učiš od drugih ljudi. Tudi če bi si želel nuditi enosmerno pomoč, gre vedno za dvosmeren odnos. Od vsakega človeka lahko nekaj dobiš in se od njega naučiš.
Opravljate delo osebne asistentke. Vas je kakšna zgodba še posebej ganila?
Ljudje, ki imajo toliko nekih ovir in težav, so večinoma veliko bolj pozitivno naravnani kot nekdo, ki ima čisto vse. Ob takih osebah se lahko vsak dan naučiš, da se nam ni treba toliko pritoževati in se smiliti samemu sebi, saj to ne pomaga in vse samo še poslabša. Večina takih ljudi je veliko bolj skromna in hvaležna, zato so nam lahko za zgled.
Od kod vaša ljubezen do dela z mladimi? Kaj jim želite dati?
Rada delam tako z mladimi kot s starejšimi, je pa res, da je z mladimi drugače. Je svojevrsten izziv, ko prejmeš nazaj precej drugačno energijo. Mladi imajo danes ogromno težav, hkrati pa drži dejstvo, da na mladih svet stoji. Mislim, da se danes svet vrti v napačno smer, od tehnologije do drog in duševnega zdravja. Mislim, da res potrebujejo pomoč, želim, da vidijo neke drugačne vzorce, ne pa samo tistih, ki so danes tako aktualni.
Kako pa mislite, da se da to doseči?
Od vzgoje do tega, kaj se uči v šolah. Že v šolah je zgrešen sistem. Je pa tudi od mladih odvisno, kaj delajo v prostem času. Čas se danes zelo hitro vrti in ne vzamemo si časa drug za drugega. Niti starši za otroke.
Veliko delate z mladimi, zato gotovo poznate njihove stiske. Po kakšni pomoči mladi danes kličejo, pa jih odrasli velikokrat ne slišijo?
Kličejo predvsem po odnosih in povezanosti. Tudi odrasli danes slabše živimo svoje odnose, ogromno časa smo na računalnikih in mobitelih, zato je nesmiselno, da delamo tako, od mladih pa pričakujemo nekaj drugega. Manjka pristna povezava, ne samo, da se kregaš z njimi, ampak da jih dejansko poskušaš poslušati in razumeti.
To je seveda težko, a če že od malega tako delaš in vzgajaš, se da. Odrasli dostikrat ne znajo zares poslušati. Slišijo le tisto, kar hočejo, zato jim otrok ne zaupa in nastane težava. Nekaj je le postavljati vprašanja, drugo pa je globoko prisluhniti in se truditi razumeti.
Dostikrat se zgodi, da starši mislijo, da vse vedo o otroku, pa ga v resnici sploh ne poznajo. Kar je žalostno, ker bi ga lahko. Vedno je težava, če se zapreš vase in se na nikogar ne obrneš. Ni treba, da je to strokovnjak, lahko je to dober prijatelj, partner, starš.
Vaša želja je, da bi vodili kulinarične delavnice za mlade. Kaj želite, da bi udeleženci odnesli s teh delavnic?
Trenutno načrtujem delavnice, imam veliko željo in ravno potekajo pogovori na posestvu Mala kmetija, kjer bodo delavnice. Res sem navdušena, ko sedaj po šovu vidim, koliko mladih pristopi, tudi otroci, stari med pet in deset let, ki povedo, da gledajo šov.
Zdi se mi super, da če že gledajo televizijo, gledajo take šove, kjer je govora o dobri hrani in se lahko res ogromno naučijo. Če mi uspe take mlade naučiti kuhati in jim predati veselje do kuhanja ter s tem razveseliti tudi starše, bom zelo ponosna. Mislim, da je kuhanje zelo kvalitetno preživet prosti čas in zelo neškodljiv način druženja.
Delavnice bodo na posestvu Mala kmetija, kjer je zares čudovito, tam pridelujejo svojo zelenjavo, izdelujejo domače marmelade, nudijo prenočišča, cel koncept je zares krasen, da lahko mladi vidijo, kako nekaj pride iz narave v kuhinjo ter da ni vse samo iz skrinje in iz drugih držav. Komaj čakam, da lahko vse to združim in predstavim mladim.
Vidite kako povezavo med kuhanjem in duševnim zdravjem? Ali recimo vam osebno kuhanje predstavlja neke vrste terapijo?
Gotovo je kuhanje zame neke vrste terapija. Človeku lahko terapijo predstavlja marsikaj. Tudi kuhanje, če ob tem uživaš in se sprostiš, je neke vrste terapija. Dobro je tudi, ker se osredotočiš le na kuhanje, ne moreš razmišljati še o tisoč drugih stvareh, ker se ti potem gotovo kaj zažge. 😊
Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Delo na stojnicah mi je zelo všeč, zelo rada imam ulično prehrano. Željo imam, da bi se ta koncept razširil tudi v Maribor. Zelo rada tudi snemam recepte, čeprav je internet preplavljen s tem, a v tem res uživam, zato bi s tem nadaljevala. Rada imam tudi cateringe. Seveda pa se želim osredotočiti tudi na kuharske delavnice za mlade.
