“Pomembno se mi zdi, da damo svojim otrokom hkrati dve stvari – korenine in krila”

Karmen Pangos je trenerka, mentorica, predavateljica, menedžerka. Njena poslovna pot je bila polna vzponov in padcev, iz katerih se je veliko naučila in vedno rasla.

Je ženska, ki sogovornika s svojo prezenco težko pusti praznega, ima izjemen čut za sočloveka. Pravi, da je izjemen privilegij in odgovornost, da lahko vodi ljudi na poti preobrazbe.

Je mama dvema sinovoma, eden izmed njiju je Luka Pangos, zmagovalec letošnje sezone kuharskega šova MasterChef Slovenija.

Za Aleteio je spregovorila o svoji življenjski poti, bogatih izkušnjah, vzgoji in o sinu Luku.

Kako ste se odzvali, ko ste izvedeli, da se je Luka prijavil v šov MasterChef?
Novica, da razmišlja o tem, da bi se prijavil v šov, me je zelo razveselila, ker smo ga že zadnjih nekaj let vsako leto znova spodbujali, naj se prijavi.

Vedeli smo namreč, da čuti zelo globoko strast do kuhanja in da je njegovo znanje na zelo visokem nivoju, MasterChef pa je zanj lahko priložnost, da tudi svetu pokaže, kaj zna ustvariti.

Zelo smo bili veseli, hkrati pa smo se tudi zavedali, da je to proces, ki bo predvsem zanj zelo zahteven in da bo nekako v to vključena cela družina, zato smo ga z veseljem na vse mogoče načine podprli.

Ste imeli pri Lukovi ljubezni do kuhanja tudi vi "prste vmes" ali je to prišlo od drugod?
Zagotovo. Midva z Lukom sva že zelo zgodaj, se mi zdi, da še preden je hodil, skupaj ustvarjala v kuhinji. Zelo rad mi je pomagal, še posebej pri pecivu.

Zelo rad je gnetel testo za štrudelj, vlečeno testo je bilo zanj namesto plastelina in zelo ljuba igrača, s katero je ustvarjal. Seveda smo morali to njegovo ustvarjanje potem tudi speči. Zagotovo se je začelo tukaj.

Je pa res, da imata veliko zaslug tudi nona in babica, ki sta tradicionalni kuharici, in sta ga vedno znova vključevali v svoje kuhanje.

Ob njiju se je učil enostavnih, preprostih domačih jedi, poskušali sta ga animirati s tem, da jima je sledil pri pripravljanju, učili sta ga, kako iz malo in iz preprostih sestavin pripraviti nekaj dobrega.

In prav to ima po mojem mnenju poseben čar v njegovem kuharskem razvoju. Je pa zagotovo sam potem ogromno tega nadgradil, ker je to njegova strast in je v to vnesel zelo veliko učenja.

Tukaj se kaže njegova kreativnost, saj vedno poskuša v tisto, kar vidi, sliši ali se nekje nauči, vnesti malo svojega kreativnega duha.

In prav to je tista dodana vrednost, ki jo lahko pusti pri jedi kot nek svoj pečat. To se mi zdi res vredno, ker lahko človek s to svojo kreativnostjo, ko nekaj ustvarja, sebe izpolni. To je zelo izpolnjujoč občutek, ki zadovolji kreativno strast in človeka izjemno obogati.

Predvidevam, da ste spremljali letošnjo sezono šova MasterChef in verjetno je drugače, ko svojega otroka opazuješ preko ekrana, v neki drugi vlogi. Ste v Luku prepoznali kak aspekt sebe, morda mlade Karmen, ki je na poti do uspeha?
Spremljanje šova je bilo zelo posebno, nismo si predstavljali, kaj vse bomo tam videli, pa vendar je bilo navdihujoče.

Oddaje so snemane vnaprej in imeli smo zelo malo informacij, Luka se je res natančno držal pogodbe o diskretnosti.

Ko smo gledali oddajo, smo se tudi mi velikokrat vprašali, od kod je "privlekel" neko rešitev in kreacijo. Bilo je tudi kar stresno, ker poznamo Luka in vemo, da vedno za konec pripravi kako presenečenje.

In v MasterChefu ni bilo nič drugače. Ne glede na to, da je imel eno uro časa in omejitve, je on vedno znova do konca, do zadnjega, puščal napetost. Če bi morala potegniti vzporednico, čeprav to nerada delam, ker ne želim primerjati svojih otrok s seboj, bi izpostavila vztrajnost.

Izpostavila bi tudi drznost, da si je upal kakšno stvar narediti v šovu prvič, pa prej tega še ni poskusil. Take stvari s seboj vedno prinašajo riziko, ampak če želiš priti do vrha, moraš hoditi tudi malo po robu.

Tudi sama sem po naravi vztrajna in precej drzna, ker sem se v življenju naučila, da če ne grem do vrha in če ne hodim po robu, ne morem dovolj dobro prepoznati, do kam segajo moji potenciali.

Če pa bi morala Luka primerjati z malo Karmen, pa je to neprimerljivo, ker sem imela kot otrok zaradi razmer, v katerih sem odraščala, zelo nizko samozavest.

Vedela sem, da imam veliko talentov, pa vendarle nisem verjela, da mi pripada ta prostor, da pokažem svoje talente, pa tudi nisem imela poguma in ne možnosti, da bi to pokazala. Morda občasno, ko sem na kakšni od šolskih proslav igrala na harmoniko in ob koncu osnovne šole, ko sem več kot leto dni igrala cerkvene orgle, čisto zares. 😊

Kot odrasla Karmen pa sem v Luku gotovo prepoznala vztrajnost, drznost in to, da v nekaj verjameš, ker je to tvoja strast in želiš temu slediti.

Opazila sem tudi njegovo prizemljenost, to je vrednota, ki smo jo v družini ves čas razvijali in podpirali.

Kot družina smo ves čas prizemljeni, skromni, realni, ne živimo v iluzijah, je pa res, da je naše pomembno vodilo: dobro se imet', ustvarjati trenutke in spomine.

Ko spremljamo Lukovo zgodbo, ne moremo mimo dejstva, da ste kot mama nanj gotovo zelo ponosni. Kako ste kot mama našli ravnotežje med tem, da ste podpirali Lukove strasti in sanje, ter tem, da mu niste vsiljevali svojih pričakovanj? Kaj bi svetovali staršem, ki svojim otrokom privoščijo uspeh, da jih ne bi zaneslo v pretirano izvajanje pritiska?
Nerada dajem nasvete, lahko pa črpam iz lastnih izkušenj. Zdi se mi, da sta dve stvari zelo pomembni, ki ju moramo dati svojim otrokom.

To so korenine in krila. Na eni strani so korenine, tista stabilnost, vrednote, kot so odgovornost, poštenost, spoštljivost. Na drugi strani pa krila v smislu, da jih podpremo v njihovi sanjah, da jim dovolimo, da izrazijo, kaj si želijo.

Da jim dovolimo poskušati v življenju. Ker mladi in otroci čisto na začetku ne vedo, v čem so dobri ali kaj jih najbolj veseli. In če nimajo možnosti in prostora, da bi to poskusili, ne vedo, v katero smer bi šli.

Zdi se mi zelo egoistično, da bi jaz kot starš zasledovala uresničitev svojih ciljev, ki jih nisem uspela doseči, pri svojih otrocih. Zelo zgodaj sem se začela zavedati, da sta mi bila moja otroka poslana za določen čas, da ju v tem času opolnomočim, jima dam temelje, na katerih bosta lahko v življenju gradila.

Menim, da je res pomembno, da jim dovolimo izražati svoj potencial, ki je velikokrat res izjemno velik, ampak ga premalo zasledujemo.

Zelo velik pritisk se vrši na otroke in mlade ob tem, kaj je družbeno sprejemljivo, kaj ima izjemen potencial, zato da bodo na primer dobro plačani, ampak ni rečeno, da bo to izpolnilo posameznika kot človeka.

Luka je bil primer otroka, ki je moral poskusiti čisto vse. Preizkusil je vse športe; rokomet, odbojko, nogomet, tenis, na koncu pa se je našel v veslanju.

Ko je poizkusil že čisto vse športe in smo imeli vse vrste opreme; kopačke, drese za rokomet, nogomet, loparje, je prosil, ali se lahko vpiše na veslanje.

Rekli smo, da samo naj ne pride z idejo, da potrebuje čoln, saj nimamo toliko denarja, da bi ga kupili, sploh pa da bi pozneje čoln potem nekje obležal. Kljub vsemu smo ga podprli in Luka se je našel prav v tem športu.

Tu je našel samozavest, socialno mrežo, nove prijatelje, nove vrednote. Naučil se je samostojnosti, pa tudi soočanja in sprejemanja porazov, ne samo uspehov.

Pri vsem tem sva ga s partnerjem in tudi njegov mlajši brat vedno spremljali in podpirali. Ko se je odločal za študij, sva se veliko pogovarjala in me je spraševal, kaj mislim, da bi bilo bolje: študij ekonomije ali kineziologije.

Rekla sem mu, naj si izbere študij, v katerem bo užival in bo čutil, da lahko najde prostor zase. Nikoli nisem razmišljala, da ga moram spodbujati v smeri, ki bo uresničila moje sanje ali neuresničene želje.

Kaj vam daje največje zadovoljstvo pri vašem delu?
Vedno se vprašam, kaj je dobrega v tem, kar počnem. Kaj je tisto, v čemer znam izpolniti sebe, pa tudi druge? To se mi zdi, da je tisto, kar mi daje zadovoljstvo.

Pri podpori, ki jo dajem ljudem, me najbolj osrečuje to, da vidim, da ljudje napredujejo, da je ljudem boljše, lepše, da zaradi tega lažje živijo.

In to se mi zdi privilegij, hkrati pa velika odgovornost. Zelo me osrečuje delo z ljudmi na kakršenkoli način. Ker me človek kot posameznik zelo zanima.

Predvsem ta brezmejni um in vse, kar se dogaja znotraj nas. Pri delu z ljudmi hkrati opazujem sebe in pa seveda tudi druge. In to mi vsakič znova daje nova spoznanja, nove izkušnje. To je tisto, kar me izjemno veseli in osrečuje, pravzaprav tudi izpolnjuje.

Lahko z nami delite kako zgodbo iz svoje karierne poti, ki je lahko našim bralcem v navdih?
Veliko je takih trenutkov. Na moji poti je bilo več padcev kot vzponov, a pomembno se mi zdi, da človek vedno, ne glede na to, kaj se mu zgodi, vstane, se pobere in gre naprej.

Predvsem se mi pa zdi, da je treba res verjeti vase, na eni strani imeti sanje, hkrati pa tudi jasne cilje, kako bomo do tam prišli in uživati v poti.

En velik moto, ki ga že dolga leta spremljam in učim tudi svoje otroke, prijatelje, kliente, sodelavce, je, da v življenju nikoli ne izgubimo.

Ali zmagamo ali pa se nekaj naučimo. Kaj smo se naučili iz neke težke izkušnje, kaj je v njej zame dobrega. Včasih je to težko najti, a v večini primerov se da. Treba je zaupati, vztrajati, se ukvarjati s seboj, da se razumemo, da vemo, kdo pravzaprav smo. Običajno niti slučajno nismo tisto, kar mislimo, da smo.

Zato se je treba spoznati, vedeti, kaj je tisto, kar nas ustavlja, in vedeti, kaj in kje je naš potencial. Če najdemo pot do tja, je lahko naše življenje izpolnjeno in srečno. Zelo velikokrat me vprašajo, kaj je zame uspeh.

Vedno rečem, da je uspeh definicija vsakega posameznika. Uspeh in pa sreča je že to, da smo se zjutraj prebudili v nov dan in da lahko kreiramo in ustvarjamo ter uresničujemo sebe.

Moj največji uspeh je zagotovo to, da sem na tej poti našla sebe, tisto pravo sebe. Ni zelo pomembno, kaj ti omogočijo in dajo starši. Izhajam iz družine, kjer smo živeli zelo skromno.

Ko sem bila v srednji šoli, se dobro spomnim, da velikokrat med tednom nisem imela niti za žemljico. Toda to me ni ustavilo, da ne bi šla naprej, da ne bi verjela, da tudi zame obstaja pot. Če si dovolj vztrajen in če si začrtaš svojo pot, je pravzaprav dosegljivo čisto vse.

Kakšno sporočilo bi posredovali mladim, ki zbirajo pogum, da bi tvegali in poskusili kaj podobnega, kot je storil Luka?
Zelo pomembno se mi zdi, da mladi slišijo sami sebe. Zavedam se, da je težko v tem času preobilja informacij, preobilja zahtev okolice, družbe, prijateljev. Ampak bolj slediti sebi in bolj se posvetiti temu – "Kaj pa jaz želim", ne pa "Kaj drugi pričakujejo od mene". Čeprav je v današnji družbi to zelo težko in zahtevno.

Ampak se da. To je tisto, kar bi jim sporočila. In seveda ne pozabite si postavljati svoje cilje. Slediti svoji poti in na njej tudi uživati, ker ni pomemben samo cilj, pomembna je tudi pot, po kateri hodimo.

To je tisto, kar nam daje nove izkušnje, nova spoznanja, nova poznanstva. Nič ni narobe, če pot pri uresničevanju do cilja tudi spremenimo, pomembno je, da ne spremenimo cilja.

Sledite sebi in se poslušajte, ker vse ostalo ni vaše.

Vztrajajte in prevzemajte odgovornost, bodite disciplinirani in imejte fokus na svoje in jasne cilje ter sledite svoji strasti – to je življenjska energija, ki vam bo pokazala pot. Ni tako pomembno, da ste uspešni v poslu, karieri, še bolj pomembno je, da vam življenje uspe.