Luka Štrukelj je star 20 let in prihaja iz vasi Cesta pri Ajdovščini. Študira slovenistiko in teologijo na Univerzi v Ljubljani. Navdušuje ga branje knjig ter vsakršna pomoč pri kulturno-družabnem in duhovnem življenju v župniji Vipavski Križ, domači vasi ter prostovoljstvo v okviru Škofijske karitas Koper, pod okriljem katere deluje tudi Mlada karitas Koper.
1. Kaj počneš kot prostovoljec?
Že vrsto let sem del ekipe mladih prostovoljcev, ki sodelujemo v okviru programa Popoldan na cesti, ki ga izvaja Škofijska karitas Koper. Prostovoljci nudimo učno pomoč šolarjem in dijakom, ki obiskujejo progam na (trenutno) dveh lokacijah. Poleg tega pa tudi kvalitetno preživljanje prostega časa s pogovori, druženjem, ustvarjalnimi in športnimi delavnicami ipd.
Želimo torej biti blizu tistim, ki prihajajo na program. V počitnicah med šolskim letom sodelujemo tudi pri počitniškem varstvu. Vrhunec leta pa predstavlja poletno letovanje v vasi Soča pri Bovcu, kjer v objemu hribov in reke Soče sodelujemo pri organizaciji treh tednov letovanj za otroke iz cele koprske škofije.
V vseh teh letih je prišlo tudi do nadgradnje – skupaj smo se povezali v Mlado karitas Koper, ki je del YoungCaritas Slovenija, da bi znotraj te organizacije še bolj krepili zavest prostovoljstva, se izpopolnjevali in sodelovali na širši, nacionalni ravni.
Z veseljem sem se odzval povabilu in skupaj ustvarjamo res lepe projekte in zgodbe, kot so denimo sodelovanje na dobrodelnem koncertu Klic dobrote, priložnostna pomoč (npr. na poplavnih območjih v letu 2023), peka piškotov in pisanje pisem starejšim in osamljenim v božičnem času, delovni vikend v Strunjanu in drugi projekti.
2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Zagotovo zgled animatorjev prostovoljcev, ko sem že kot otrok obiskoval oratorij v domači župniji, in letovanja v Soči – zgled njihove zagnanosti in srčnosti. Normalno se mi je zdelo, da sem poprijel za vsako pobudo in povabilo – od ministriranja, branja Božje besede in kasneje tudi povabilo v sodelovanje kot prostovoljec pri Karitas.
Tam je bila (v okviru centra Karitas v Ajdovščini) več let prostovoljka tudi moja nona, ki je to delo opravljala z veliko predanostjo. Veliko je pomagala tudi v župniji pri raznih opravilih – čiščenje, krašenje, župnijska Karitas ipd.
Tudi moj oče je bil več let aktiven v krajevni skupnosti in vedno deloval z veliko prizadevnostjo. Torej je bila zavest v pomoči sočloveku in skupnosti vedno prisotna in zelo pomembna. Vsi ti in mnogi drugi zgledi me vedno znova navdušujejo in motivirajo.
3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Današnji svet pričakuje našo konkretnost. Konkretna dejanja vodijo h konkretnim ciljem. Konkretna dejanja pomoči sočloveku spodbujajo solidarnost in sočutnost. K temu nas konec koncev vabi tudi zaveza: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (Mt 22,39)
Tudi jaz nisem popoln in delam napake, vendar skušam karseda slediti temu vabilu. Ob prostovoljskem delu doživljam mnoge trenutke veselja ob uspešno izpeljanih projektih in dobrih odzivih. Hkrati me to, da sem obkrožen z mnogimi prostovoljci, ki dajejo svoj čas, in tistimi, ki prihajajo po pomoč, navdaja z upanjem, da je na tem svetu polno hvaležnosti in spoštovanja.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Vedno zelo dobre. Četudi se zdi, da se današnji človek zapira vase in išče svojo samozadostnost, prostovoljci želimo slišati sočloveka. V njem je veliko hvaležnosti in veselja ob tem, da nekdo misli nanj in mu posveti svoj čas. Ga ne obsoja, postaneta prijatelja in pomoč postane vzajemna. Vsak človek različno pokaže svojo hvaležnost in veselje.
Prostovoljci moramo gledati globlje od zgolj zunanjega izraza – pogledati moramo človeku v oči in videti v njih osebo, ki si želi spoštovanja, razumevanja, prijateljstva. Seveda pridejo trenutku potrtosti; trenutki, ko prostovoljec sliši kritike na svoj in račun drugih prostovoljcev.
Upravičene ali ne – utrjujejo človeka in prostovoljec mora biti tisti, ki v plazu zahval in kritik ubere srednjo pot. Tako ga kritike ne potrejo, pohvale pa mu dajo samozavest in so priča višjega cilja, ki se ga še posebej zavedamo prostovoljci Mlade karitas - delamo za Božje kraljestvo.
5. Na koga ali kaj si najbolj ponosen? In zakaj.
Ponosen sem na vse prostovoljce Škofijske karitas Koper in še posebej mladih prostovoljcev Mlade karitas Koper zaradi njihove srčnosti in predanosti, da si kljub tudi drugim dejavnostim, šolskemu delu, študentskemu delu vzamejo čas za prostovoljstvo. To niso samo ure, ki jih tu preživimo, ampak je tudi veselje, zadovoljstvo in pomirjenost ob zavedanju, da delamo za dobro.
6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Dogodki, ki bodo meni in drugim zagotovo še dolgo odmevali, so v povezavi z poplavami, ki so se zgodile preteklo leto (2023). Takrat smo doživeli veliko ganljivih trenutkov. Koliko pogovorov, spodbudnih besed, zahvale in prošenj je bilo izrečenih z obeh strani na dveh akcijah, ki smo se jih udeležili. Zelo lep spomin mi je slika z gospo, ki najlepše pokaže zadovoljstvo ljudi, ki smo jim priskočili na pomoč.
7. Zakaj bi k prostovoljstvu povabil tudi druge?
Preprosto: ker je lepo. Ker je tam nekje oseba, ki čaka nate. Mogoče je ta oseba žalostna, v stiski ... in pričakuje tvojo roko. Želi si tvoje družbe in tvojega veselja. V tem svetu nismo individuumi – smo osebe, ki upajo, se veselijo, so žalostni SKUPAJ.
Tokrat potrebuje pomoč nekdo drug, spet drugič jo potrebujem jaz in tako se veriga gradi. Vsak lahko najde svoj način prostovoljstva – možnosti imaš veliko, samo odpreti je treba oči in se ozreti okrog sebe. Nihče ne trdi, da je to tako preprosto. Tudi sam se tega zavedam, ampak začeti moramo, saj nas svet potrebuje.
