Mnogi izmed nas si razmeroma zlahka predstavljamo neskončno Božje usmiljenje, kako zelo nas Bog ljubi in kako nam je pripravljen odpustiti.
Človeško usmiljenje pa je dosti težje, še posebej takrat, ko naj bi ga udejanjali sami.
Božje in človeško usmiljenje
Sv. Cezarij iz Arlesa ponuja pronicljivo premišljevanje o odnosu med Božjim in človeškim usmiljenjem, ki je vključeno tudi v brevir.
Na začetku premišljevanja opozarja na našo hinavščino, ko pričakujemo Božje usmiljenje, zavračamo pa usmiljenje do bližnjega:
Kako lahko človek prosi zase tisto, česar noče dati drugemu? Če pričakuje, da bo prejel kakršnokoli usmiljenje v nebesih, ga mora sam izkazovati na zemlji. Ali si vsi želimo prejeti usmiljenje?
Naj usmiljenje postane naš zavetnik na tem svetu in osvobodilo nas bo v prihodnjem. Da, v nebesih je usmiljenje, toda pot do njega je tlakovana z našimi usmiljenimi dejanji na zemlji. Kot pravi Sveto pismo: Gospod, tvoje usmiljenje je v nebesih.
Za mnoge med nami je to lahko boleč premislek, saj biti usmiljen do drugih ni vedno preprosto.
Sv. Cezarij premišljevanje nadaljuje z dodatnim komentarjem odnosa med človeškim in Božjim usmiljenjem:
Kakšni ljudje smo? Ko Bog daje, hočemo prejemati, ko pa prosi, nočemo dajati. Spomnimo se, da je Kristus rekel: Lačen sem bil in mi niste dali jesti. Ko ubogi stradajo, strada tudi Kristus. Ne zanemarite izboljšanja nesrečnih razmer ubogih, če želite, da bodo odpuščeni tudi vaši grehi.
Kristus zdaj strada, bratje moji; On je tisti, ki želi biti lačen in žejen v osebah ubogih. To, kar bo jutri vrnil v nebesih, je tisto, kar danes prejema tukaj na zemlji.
Ko bomo živeli svoje vsakdanje življenje, si prizadevajmo biti bolj usmiljeni in posnemati usmiljenje, ki smo ga deležni od Boga.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
