“Vse, kar sem dosegla, je posledica Božje milosti”

Nena Dautanac je topla in iskriva sogovornica, ki je vsako življenjsko preizkušnjo vzela kot priložnost za učenje in pridobivanje izkušenj. Te sedaj prek seminarjev v sklopu Šole odličnosti deli med svoje poslušalce.

V Slovenijo se je kot mladostnica preselila iz rodne Hrvaške in se vključila v takrat zelo razširjen sistem vajeništva. "To je za naše starše pomenilo zagotovljeno šolanje, pozneje pa službo in prihodek. Nikoli nisem imela domotožja, sprejela sem priložnost."

Nad novim okoljem je bila navdušena in se je nanj hitro navadila. "V moji naravi je, da rada potujem, raziskujem in spoznavam ljudi. Zame je bila to velika dogodivščina. Vedno pravim, da je Nova Gorica mesto moje mladosti. Bila sem izjemno lepo sprejeta, dobro sem se počutila, jezika sem se hitro naučila," je hvaležna za prehojeno pot, ki jo je nato nadaljevala v Ljubljani.

Odraščala je v kmečkem okolju in imela krasno otroštvo, čeprav so živeli skromno in je morala že zgodaj poprijeti za delo. "Delo je bilo zame nekaj naravnega. Nismo živeli v obilju, toda nič nam ni manjkalo. Hvaležna sem za čisto vsako stvar, ki sem se je naučila. Nobena ni bila odveč, kvečjemu so mi bile dobra podpora v življenju."

V Sloveniji si je pozneje tudi ustvarila družino. Z možem sta se razveselila rojstva hčerke Anamarije. Toda v zakonu so se kmalu začele kazati razpoke in vodile v ločitev, na kar ni ponosna. "Ko je prišlo do ločitve, nikoli nisem obtoževala moža. V odnosu sta vedno dva. Tudi ko sva se ločila, sem hčer spodbujala, da gre na obisk tudi k njegovemu sorodstvu. Čeprav je živela z mano, niso oni nič manj vredni. Danes sem zelo hvaležna, da sem vztrajala pri tem. Toliko otrok nastrada zaradi nezrelosti staršev."

V istem obdobju so ji zdravniki odkrili hudo alergijo na nikelj in konzervanse. Dodelili so ji status invalidne osebe tretje kategorije. Za gospo Neno je bila to še ena težka preizkušnja, saj se je morala odpovedati delu v trgovini, ki ga je prej z veseljem opravljala več let.

Težave so se kopičile, zaradi izgube službe je ostala še brez strehe nad glavo. "Bogu sem hvaležna za dar pozitivne naravnanosti, hvaležnosti in iskanja rešitev, ter da so mi bili ljudje naklonjeni in so mi pomagali."

V izjemno težki situaciji ni tarnala, ampak je takoj iskala možne rešitve. Aktivno je iskala delo in se znašla v direktni prodaji od vrat do vrat, občasnem delu v gostinstvu in ustvarjanju s hrano.

Od nekdaj je rada brala in se izobraževala na področju osebne rasti, usvojeno znanje pa je želela prenesti tudi v svoj vsakdan, na delovno mesto. Njena želja je bila, da svoja spoznanja deli tudi z drugimi in jim pomaga izboljšati življenje prek skrbno zasnovanih predavanj in delavnic. "Zamislila sem si, da bi ljudem pomagala. Hkrati pa nisem imela računalnika niti ga nisem znala uporabljati. Bila sem brez avta, nisem znala nobenega tujega jezika ... Ko sem na zavodu povedala, kaj bi delala, me niso jemali resno."

Z močno voljo se je priučila dela z računalnikom, pripravila je svoj prvi izobraževalni program in začela pošiljati svojo ponudbo. S pomočjo sklada za spodbujanje zaposlovanja invalidov in njihove spodbude se je samozaposlila.

"Še danes predavam brez računalnika, moji pripomočki so toaletni papir, koruza, nogavice in podobno. Verjela sem, da mi bo Bog pomagal, seveda ob predpostavki, da bom najprej naredila, kar je v moji moči. In dejansko je vse, kar sem dosegla, posledica Božje milosti. Predavam ljudem vseh nivojev, od čistilk do direktorjev. Govorim o odnosih, človeški naravi. Tam, kjer Bog odpre vrata, jih človek ne more zapreti." Pravi, da je sama dokaz, da lahko prav vsak doseže zastavljene cilje. "Seveda pa je potrebno delo, samo od sebe se ne zgodi nič."

Tudi na njeni poti so prišli trenutki, ko je obupovala in dvomila vase. A tovrstnim občutjem se ni nikoli prepustila. "Božji dar je, da gledam na stvari pozitivno in sem vedno hvaležna za tisto, kar imam. Ne jambram, česa nimam. Ko se znajdem v godlji, tako pomislim na možno rešitev, hkrati pa prevzamem svoj del odgovornosti."

Odraščala je v tradicionalni krščanski družini, vendar je pristen odnos z Bogom razvila pozneje. "Bolj intimen odnos z Njim se je začel v veliki stiski, ko sem ostala brez doma, službe, avta, ko je bilo vse na kupu. Takrat mi je od mama hčerine prijateljice pričevala o svoji težki situaciji in kako je Bog poskrbel zanjo. Predlagala mi je, naj po korakih berem Sveto pismo in se v molitvi pogovarjam z Bogom." Svoje življenje je predala Jezusu in se na novo zaljubila v Boga. "Brala sem najrazličnejša pričevanja in upala, da se bo takšno spreobrnjenje zgodilo tudi v moji bližini. Pogosto rečem, da sem živi šolski primer Božje milosti in čudežev." Pripoveduje, da je po Božji milosti našla tudi hišo v Prekmurju, kjer si je pred petimi leti ustvarila dom.

Zaprtje javnega življenja zaradi epidemije je močno vplivalo tudi na njeno delo, saj v tistem obdobju ni mogla izvajati seminarjev. A ni sedela doma križem rok, temveč je razposlala nemalo prošenj za delo v različnih sektorjih. Nazadnje se je odzvala na oglas za delo osebne asistentke, ki ga priložnostno opravlja še danes. Toda seminarji so še danes njena glavna želja in poklicanost.

V prostem času tudi brezplačno pomaga ljudem v stiski. "Bilo je neko obdobje, ko so se name obračali zakonci v stiski. 'Pa dobro, Gospod, zakaj mi pošiljaš zakonce, jaz sem vendar ločena, kakšen zgled sem jim lahko,' sem spraševala. Potem sem dobila odgovor, naj govorim o napakah, ki sem jih jaz delala, ki sva jih midva delala, naj govorim o tem, da njim ne bi bilo treba prestajati tega. Bog lahko vedno vse obrne na dobro."

Na svojih seminarjih se veliko ukvarja z odnosi in pričuje prek svojih izkušenj. O odnosih piše tudi v svojih treh knjigah: Misli in čustva, Žrtev ali zmagovalec?, Kaj mobing ni. "Pomembno je, da smo v interakciji z drugimi to, kar smo in se ne pretvarjamo. O odnosih lahko vsakdo med nami govori na različne načine. Sama velik pomen pripisujem temu, da smo spoštljivi, odkriti, iskreni, da izgovorimo in razčistimo svoja pričakovanja." Prav prepiri o stvareh, ki niso bile izrečene, in nesprejemanje naših osebnostnih razlik so po njenem mnenju ena največjih ovir za naše odnose. "Ni nam treba biti prijatelji z vsemi, lahko pa se spoštujemo, tudi če se ne strinjamo."

Gospa Nena podaja nasvet, kako se lahko že vnaprej pripravimo na srečanje z nesramnimi ljudmi. "Prosimo Svetega Duha, naj nas vodi. On namreč ve, kaj je v ljudeh. Sama v tistem trenutku uporabim zdrav razum, poskušam biti spoštljiva in upoštevati, kar učim druge. Rada tudi molim: Bog, postavi stražo na moja usta, ko je treba."

Za dobre medsebojne odnose je poleg lastne odgovornosti in dobre samopodobe pomembno, da izgovorimo in razčistimo svoja pričakovanja. "Iste stvari vidimo, delamo, slišimo, čutimo in doživljamo na povsem drugačne načine. Bog večkrat reče: sprejemajte drug drugega. Če vas Bog ljubi, kdo sem jaz, da vas ne bi? Jezus je umrl za vse ljudi, kdo sem jaz, da bi obsojala? Tudi Sveto pismo pravi: kdor obsoja, bo obsojen. Boga prosim, da ljudi gledam z Jezusovimi očmi, z njegovo ljubeznijo in milostjo, tudi če se ne strinjam z njihovim dejanji."

Tudi na delovnem mestu vsakodnevno vstopamo v najrazličnejše odnose s sodelavci. "Ni treba, da smo dobri prijatelji, da dobro sodelujemo. Pomembno pa je, da smo vsi zreli, kar je dandanes velik izziv. Velikokrat so za naše slabe medsebojne odnose krivi šefi, ker ne dajo jasnih navodil. Če tega ni in morava dva delati isto stvar, vsak misli, da jo mora narediti na določen način. In če sva nezrela, če se želiva prikupiti šefu, bova drug drugemu dokazovala, da delava narobe. Zopet se vračamo k temu, da so zelo pomembna jasna navodila, izgovorjena in razčiščena pričakovanja, spoštljiv odnos. Pogovor je tisti, ki rešuje."

Meni, da največ problemov v službi nastane zaradi nepoznavanja osebnostnih tipov. Tudi če se kdo od sodelavcev ne želi pogovarjati o osebnem življenju, pa lahko k njemu pristopimo z drobno pozornostjo ali ponudbo, da mu pri čem pomagamo.

Na vprašanje, kako gojiti dobre odnose tudi s tistimi sodelavci, za katere se zdi, da ne najdemo skupne točke, pa sogovornica odgovarja: "Tako da na primer rečemo dober dan, nasvidenje. Tudi če drugi ne odgovori, jaz sem naredila svoje. Ne moreš nekoga prisiliti, da te ima rad, da se s tabo pogovarja, če noče. Včasih naredimo veliko škodo, če preveč rinemo v človeka."