“Rad se razdajam za ljudi in za Boga”

Župljani marsikatere župnije bodo prav kmalu medse sprejeli novega župnika. Po 21 letih v drugo župnijo odhaja tudi dolgoletni župnik v Mirni Peči Janez Rihtaršič, letošnji abrahamovec in srebrnomašnik. V duhovnika je bil posvečen leta 1999. Prva leta je opravljal službo kaplana v Cerkljah na Gorenjskem, eno leto je bil v Dolenjskih Toplicah, nato pa je leta 2003 nastopil službo župnika v Mirni Peči.

Številni župljani so že na začetku pohvalili njegov močan glas in talent za petje. V naslednjih letih je Gorenjec, prvi od devetih otrok v družini, z močno vero, predanostjo, zagnanostjo, prodornimi besedami in številnimi pobudami pustil neizbrisen pečat v župniji. S svojim predanim oznanjevanjem bo nadaljeval v župniji Šentjernej. Čeprav ga raziskovanje kotičkov v novi župniji še čaka, že ve, da bo eden prvih kolesarskih podvigov izlet do samostana Pleterje in kapelice v Novem Lurdu.

Zakaj ste radi duhovnik?
Duhovnik sem 25 let, čeprav je občutek tak, kot da sem duhovnik od zmeraj. Rad se razdajam za ljudi in za Boga. Duhovništvo me je privlačilo že kot otroka, zdelo se mi je lepo biti blizu oltarja. V šestem razredu sem začel ministrirati, zbralo se nas je veliko in ta družba me je oblikovala. Poleg tega smo ogromno lepih stvari in iskrenega veselja doživeli z mladinsko skupino in pevskim zborom. Že takrat sem razmišljal o duhovništvu, da bom z mladimi, tako kot je bil župnik z nami. Vedno me je nagovarjalo tudi srečevanje z bolnimi in ostarelimi, ki smo jih kot srednješolci vsak teden obiskovali v domu za ostarele. Zelo rad sem jih poslušal, kar lahko počnem tudi sedaj kot duhovnik.

Ste si na začetku duhovniške poti predstavljali, da boste toliko let služili v eni župniji?
Seveda ne. Sem se pa kmalu po prihodu v Mirno Peč odločil, da odidem iz župnije takrat, ko bom videl, da mi zmanjkuje zanosa in mi ni več izziv iskanje poti, kako še oznanjati evangelij, kako prinesti Jezusa ljudem. Mislim, da se to ni zgodilo, župnijo pa vseeno zapuščam zaradi škofove besede.

Ob novici o premestitvi mi je prišel na misel domači župnik. Tisto leto, ko sem odhajal v bogoslovje, je bil tudi on prestavljen. Seveda sem bil navezan tudi na župnika, v njem sem videl ideal, kakšen duhovnik želim postati. Dejal sem mu, naj ostane še vsaj toliko časa, da bom imel novo mašo. Odvrnil mi je: "Lahko bi, ampak če zanikam, da po škofu govori Sveti Duh, potem postavim na kocko svoje duhovništvo."

Kaj je na koncu pretehtalo pri odločitvi, da po 21 letih menjate župnijo?
Ta stvar sploh ni lahka. S človeške plati je pravzaprav nesmiselna, neracionalna. Jaz sem to v odnosu z Jezusom vedel že lani septembra, čeprav mi je škof premestitev omenil šele marca. Zagotovo bi njegovo željo, njegov namen zavrnil, če v tem času midva z Jezusom ne bi naredila določene poti, da sem sprejel, da to Jezus želi zame. Zato sem bil popolnoma miren, ko mi je škof omenil premestitev.

Tudi zdaj sem miren, čeprav vem, da ne bo preprosto. Najprej oditi iz Mirne Peči in nato začeti nekje popolnoma na novo. Tu sem pravzaprav pustil 21 mojih najboljših let. Vendar sem miren, zato ker v tem resnično prepoznavam Božjo voljo.

Želeli ste, da bi imela župnija, v katero ste poslani, samostan. Zakaj, kakšne duhovne darove si obetate?
To je bila moja tiha želja, ampak Jezus posluša in uresničuje. Celo obdobje v Mirni Peči sem čutil močno duhovno zaledje v sestrah karmeličankah. Kot duhovnik sem imel ogromno srečevanj z župljani, ampak biti povezan še z nekom, ki je Bogu posvečen na podoben način kot ti, je drugače. Poleg tega so sestre od nekdaj imele še hišnega duhovnika. Večina župnikov nima te možnosti, da bi imeli ob sebi še enega duhovnika in s katerim bi bili medsebojno ontološko povezani. To je resnično močna stvar.

V Mirno Peč ste prišli še precej na začetku duhovniške poti, odhajate pa na več kot polovici "delovne dobe". Kako se je v teh letih oblikovala, pregnetla vaša osebna vera?
Na začetku sem ogromno stavil nase, na svoje delo, svoje načrte. Na vse stvari sem se veliko pripravljal in vložil ogromno svojih moči in časa. In stvari so dobro izpadle. Toda marsikaj me je začelo izčrpavati. Jezus me je pri vsem tem gledal in čakal, kdaj bom dovolil, da On na tisto moje da svojo moč, svoj delež. Učil sem se prepuščati stvari Njemu oziroma se bolj zanašati Nanj. To je velika razlika od začetka do danes. Še zmeraj vložim tisto, kar zmorem, ob tem pa veliko bolj prepuščam, da bo Jezus naredil tisto, kar je treba. Pomembno je opaziti in se veseliti tistega, kar Jezus dela.

Bi v vseh teh letih morda tudi kaj spremenili, naredili drugače, če bi imeli to možnost?
Zagotovo bi s sedanjimi izkušnjami, védenjem in s takšnim odnosom z Jezusom stvari postavljal tudi drugače. Ampak to je danes. Sem vesel in hvaležen za tisto, kar sem delal takrat, v tistem trenutku. Nimam kaj spremeniti, razen tistega, kar je grešno. Stvari, ki sem jih delal, resnično nisem delal zase, ampak sem hotel delati za župnijo. Ne zato, da bi uničeval, ampak da bi gradil.

Od samih začetkov ste član duhovniškega okteta Oremus, ki ste ga nekaj let tudi vodili. Kako se je začela ta zgodba? Ste že prej radi prepevali?
Moj glas, moje petje je ena od stvari, za katero sem premalo hvaležen. To je res en velik dar. Ne znam si predstavljati življenja brez petja. Tudi moja molitev brevirja je največkrat petje. Petje človeka odpre in zajame celega, vse, kar je, z vsemi čuti in sposobnostmi. Zato je petje tudi molitev.

Doma imamo pravzaprav vsi posluh in pojemo. Sam sem si kot otrok med igro sproti izmišljeval besedilo in melodijo. Smo na samem in ni bilo nobenega problema, tudi če sem bil bolj glasen. To mi je ostalo še danes. (smeh) Pozneje sem veliko pridobil v župniji. Ne samo, da sem se vključil v pevski zbor, ampak smo z mladinsko skupino prihajali k delavniškim mašam in vodili ljudsko petje. Takrat sem precej pridobil na zaupanju vase. Ko sem šel pred bogoslovjem v pripravljalni letnik v Mariboru, pa sem začel z učenjem klavirja.

Z oktetom prepevamo od leta 2006. Koroški duhovnik Jože Kopeinig je ob praznovanju stoletnice duhovniške zveze Sodalitas v Celovcu prosil, da bi duhovniki iz Slovenije skupaj zapeli kakšno pesem. Poklical je župnika Marjana Lampreta in on nas je zbral skupaj. Po tistem nastopu smo duhovniki izrazili željo, da bi s petjem nadaljevali. Kakšnih sedem let sem oktet res vodil jaz. Posneli smo prvo zgoščenko, med pripravami na snemanje druge pa sem prosil Damijano Božič Močnik, da bi pred snemanjem malo povadili. Takrat je tudi prevzela vodenje, kar je zame veliko lažje.

V času župnikovanja v Mirni Peči ste odkrili še en nov hobi, čebelarjenje. Kdo vas je navdušil zanj in kaj vas pri čebelah najbolj navdušuje?
Že kot otrok sem govoril: ko bom velik, bom imel čebele in konja. Konj sicer manjka, ker čebela in konj ne moreta sobivati. Prve tri panje mi je dala sestra Agneza iz samostana, tako se je začelo. Kanonik France Dular pa mi je dal tri družine.

Svet čebel je svet popolnosti, svet, ki je dovršen do potankosti. Čebelarjenje je zame miselni odklop od vsega. Užitek mi je, ko stopim pred čebelnjak, gledam, kako letajo in nosijo, brenčijo in šumijo, mi lezejo po rokah … malo tudi opikajo. Med je pri tem pravzaprav postranska stvar. Največ ga razdam. Lepo je dati naprej nekaj svojega. Tisti, ki med dobijo, so veseli, ker so dobili nekaj od župnika, ne samo očenaš. (smeh)